Še zdaj mi v ušesih na trenutke odmeva zavijanje siren rešilca, policije in gasilcev, ki so mimo naše hiše drveli na mesto prometne nesreče, v kateri so bili udeleženi mladi fantje, eden izmed njih znan slovenski nogometaš. Še zdaj živo občutim, kako mi je bilo, ko sva se z mlajšo, še ne dve leti staro hčerko, ki sem jo ravno tisti čas uspavala, stisnili druga k drugi, ko sva poslušali zvoke siren… kot da bi začutili, da se je zgodilo nekaj groznega. Potem, še preden se je večer prevesil v noč, sem izvedela, kdo je povzročil nesrečo. Mladi slovenski nogometaš, reprezentant z obetajočo kariero. Domačin, ki je vozil osebni avto prestižne znamke in vozil več kot prehitro.
Po spletu so v nekaj urah zaokrožile številne informacije, tudi ta, da sta dva mlada fanta huje poškodovana, da je vprašanje, če ne bosta fizičnih telesnih posledic čutila vse življenje, povzročitelj nesreče pa jo je odnesel brez poškodb. Da je v šoku in v skrbeh za hudo poškodovana prijatelja, je razumljivo. Zakaj je bilo treba iti tako daleč, da je krepko presegel dovoljeno hitrost na sicer precej ravninski cesti, pa je drugo vprašanje. Je šlo res za mladostno vihravost, tekmovalnost, preizkušanje meja? Kako bo odgovarjal za svoje dejanje? Ga bo izučilo? Mnenja v javnosti so deljena.
V tem trenutku ne želim s pisanjem na nikogar kazati s prstom. Nisem bila priča dogodku in nočem niti pomisliti na to, kako hudo je zdaj bližnjim od ponesrečencev, ker še vedno trepetajo za prihodnost dveh huje poškodovanih fantov. Vem, v to sem prepričana, da tudi povzročitelj nesreče ni ravnodušen. Želim pa opozoriti na to, na kar mnogi v hitrem tempu življenja pozabljajo.
Cesta ni igrišče. Na to se opozarja že od malih nog. Ko sem bila še sama otrok, smo z vrstniki iz velikega blokovskega naselja ure in ure dnevno preživljali na asfaltiranih in travnatih površinah v neposredni bližini. Tudi cesta je bila ves čas blizu. V šolo sem hodila po eni najbolj prometnih ulic v Novem mestu. Vsak dan v eno smer 15 minut. Pa mi nikdar, tudi v prostem času ne, ko je bila v ospredju igra, ni padlo na kraj pameti, da bi preizkušala svoje sposobnosti ali se poskušala komu dokazati s hitrostjo – naj gre za vožnjo s kolesom, rolerji ali kasneje, ko sem že imela vozniški izpit, v avtu. Ja, da sem hitro hodila, ker se mi je mudilo, ali ker me je res zanimalo, kako hitro lahko pridem do centra mesta, to se je zgodilo. Tekmovala sem praktično sama s sabo oziroma z urinimi kazalci. Tudi adrenalin na rolerjih, ko sem se spustila v dolino, je bil vedno prisoten. Imela sem očitno srečo, da se glede na svoje številne športne aktivnosti in temperamenten značaj nisem poškodovala. Sploh ker nisem imela vedno ščitnikov na sebi. Neodgovorno, vem.
Danes, ko sem mama in se precej bolj zavedam pomena kakovostnega preživljanja prostega časa, zdravja in drugih vrednot, katerim sledim v življenju in ki jih želim približati tudi hčerkama, pa je skrb za varnost in izogibanje tveganjem za poškodbe še toliko večja. Da o občutku odgovornosti ter dejstvu, da sem hčerkama zgled, ne govorim. Nikjer, niti v lastnem domu, sicer ne moreš biti prepričan, da si popolnoma varen. So seveda nepredvidljive situacije, ki se lahko zgodijo komurkoli in kadarkoli. Toda…
Kot udeleženec v prometu pa nisi nikdar sam. In ni več prostora za igro.
Srčno upam, da bodo vsi vpleteni v to hudo prometno nesrečo, ki v Beli krajini in širšem slovenskem prostoru še vedno močno odmeva, dobili novo priložnost. Vsakdo si jo zasluži. Tudi mladi, vihravi fantje, ki so si tistega sobotnega večera izbrali popolnona napačen kraj za preizkušanje moči.
Zapis je objavljen v tiskani izdaji Dolenjskega lista, dne 22. aprila 2021
