dolenjski list | Sabina Gosenca

Vem, da zmorem. Vi tudi!

10. 9. 2021 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

Ko tole pišem, ležim na postelji, pokrita s toplo, mehko odejo, čakajoč na izvid odvzema brisa za covid-19. Ne počutim se najbolje, a ko gre za pisanje, ki je moja največja strast (poleg plesa oziroma športa nasploh), gredo stvari vsaj malo lažje od rok. Iz sosednje sobe je slišati otroški vik in krik, smeh in solze, preplet vsega, kar dve predšolski deklici, živahni in radovedni ter neobremenjeni z zunanjim svetom in vladnimi ukrepi, doživljata, ko se igrata z babico, ki ju čuva, medtem ko je očka v službi, mamica pa počiva.

Ta hip bi sicer raje kurila kalorije na rolerjih ali se s hčerkama lovila po zelenici, se spuščala po toboganu in uživala na gugalnicah. Prijetno toplo popoldansko sonce kar vabi ven in te dni nas res razvaja. A očitno ima to indijansko poletje tudi svoje pasti. Hladna jutra kaj hitro povzročijo kašljanje, kihanje, smrkanje… padec imunskega sistema, ki pride tudi zaradi preobilice stresa, neprespanih noči, pretirane delovne vneme. Kljub raznim vitaminskim zvarkom iz domače zakladnice, s katerimi si dnevno krepim imunski sistem. Toda v časih, v katerih dnevno znova spremljamo naraščanje številk obolelih za korona virusom, pa ob tovrstnih simptomih sploh več ne vemo, ali gre zgolj za virozico, prehlad, ki še pred nekaj leti tak čas ne bi bil nič čudnega… zdaj pa smo vsi prestrašeni, ali gre nemara za smrtonosni virus, ki nas prisili k 10-dnevni karanteni in v marsičem vpliva tudi na naše življenje v prihodnje.

Ne bi sicer želela v tem zapisu znova v ospredje postavljati korone, ker je praktično že na vsakem koraku ta tema v ospredju in ne prinaša ničesar dobrega. A brez nje pač ne gre. Zato sem z njo zapis začela, ker je močno vplivala tudi na delovanje podjetnikov in obrtnikov, organizacij in združenj, malega gospodarstva in velikih družb.

Minuli teden sem prisostvovala posebnemu dogodku v Športnem parku Breza pri Straži. Kljub okoliščinam, v katerih so se ob zadnjih PCT ukrepih znova znašli gostinci in turistični delavci, frizerji, lastniki kozmetičnih salonov in mnogi drugi obrtniki, ni manjkalo dobre energije, ponosa, hvaležnosti. Tudi optimizem je bilo čutiti. Na tradicionalnem 25. srečanju obrtnikov in podjetnikov Območne obrtno – podjetniške zbornice Novo mesto so podelili številne plakete in priznanja za dolgoletno delo v obrti oziroma podjetništvu. Družinska podjetja z dolgoletno in uspešno tradicijo so prejela posebna priznanja – zlate pečate Obrtne zbornice Slovenije. Njen predsednik Branko Meh je izpostavil: “Na zapiranje ali omejevanje dejavnosti ne bomo pristali.”

Odločnost, neomajnost, pokončna drža, vztrajnost, jasna vizija in cilji, predanost… vse to odlikuje uspešne podjetnike. V teh turbulentnih časih moj iskren poklon vsem, ki se trudite, kljub neprestanemu spreminjanju pogojev, zaostrovanju ukrepov in negotovi prihodnosti. No, če smo iskreni, je prihodnost, sploh ko si samostojni podjetnik, zelo negotova tudi v sicer “normalnih” razmerah, ko ni epidemije. Sama imam že kar nekaj izkušenj, tudi iz obdobja pred korono, ko sem se zaradi nerednega izplačila honorarjev ali neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti znašla pod velikimi pritiski, kako plačati vse račune, ko so tudi opomini že prispeli, ali pa sem se zaradi zamude pri plačilu davkov znašla pred davčno izvršbo. To so temne plati samostojnega podjetništva, poleg seveda tistih, da če zboliš, nimaš plačane bolniške, delo stoji, ti pa samo upas lahko, da boš čim prej spet zdrav. Obstajajo pa seveda tudi mnoge svetle plati in k njim tudi sama zdaj usmerjam svoje misli.

Vem, da zmorem premagati izzive, da lahko marsikaterega od njih pretvorim v odlično priložnost za rast in razvoj. Odločena sem, da na svoji samostojni podjetniški poti še naprej pomagam drugim in opravljam svoje poslanstvo. To me izpolnjuje. In osrečuje.

Ne le jaz, tudi vi zmorete… veliko več, kot si morda ta trenutek mislite! Upam le, da ste toliko močni, da vas ukrepi države ne bodo spravili ob pamet ali v prekomerne dolgove… da boste znali tudi v krizi najti priložnost za nov vzpon, novo rast. Konec koncev, to podjetništvo, kot del gospodarstva, tudi je… Cikel vzponov in padcev, tako v finačnem smislu kot v smislu odnosov in osebne rasti. Pa srečno!

Zapis je bil objavljen v Dolenjskem listu št. 36, dne 9. septembra 2021.

Odgovornost: Jo znate prevzeti?

12. 8. 2021 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

“Mislim, da je pogum lepa vrednota, ki je marsikdo ne poseduje. Pogumen človek se navadno ne zaveda posledic, ki jih povzročajo njegova dejanja, saj ga vodi morala, srce, bojevitost, načela in želja, da naredi tisto, kar je prav,” je v svoji javni objavi na Facebooku zapisala Alenka Tomašič, predsednica Sveta mestne skupnosti Metlika. Ob njenih glasnih in odločnih prizadevanjih, da se v Metliki končno kaj ukrene glede nevzdržnih prometnih razmer zaradi številnih vozil, ki potujejo iz novomeške smeri skozi mejni prehod Metlika, se namreč najdejo tudi takšni, ki jo provocirajo, napadajo preko izmišljenih profilov, ob snidenju pa si je ne upajo pogledati v oči. Ona, odločna, kot je, v svojem zapisu med drugim pove: “Sama se nimam za pogumno, le želim biti iskrena in ko se potegne črta, dobra oseba… Ukrepam v imenu prebivalcev, saj je le-to moja dolžnost. Moja dejanja izvirajo zgolj iz mojega čuta do ljudi, ki jih predstavljam in etike ter morale.”

Njen zapis se me je zelo dotaknil. Vem, kako je biti javno izpostavljen, naj gre za politiko, civilno družbo, šovbiznis ali, kot v mojem primeru, za medije. Vedno se najdejo ljudje, ki jim nisi všeč, se s tabo ne strinjajo in te znajo popljuvati na zelo nizkoten način. Alenkin zapis se me je dotaknil tudi zato, ker sem v njenem pisanju, pa tudi v pogovoru z njo začutila iskrenost, predanost do Metlike oziroma Bele krajine nasploh. Cenim to njeno pokončno držo in pogum, da se je zoperstavila (pretežno moškim) kritikam in mestnim opravljivkam in opravljivcem. Zaveda se, v kaj se spušča in ostaja zvesta sebi in svojemu poslanstvu.

Vsako naše dejanje prinaša tudi odgovornost. Mnogi je nočejo sprejeti. Ali ne znajo. Mnogi se tega bojijo in se raje pretvarjajo, postavljajo v vlogo žrtve. Zelo radi obsojajo druge, nase pa pozabijo. Velikokrat pa na dobra dela in dobre, poštene ljudi, pozabi tudi naša država, politika.

Še en nedavni dogodek, povezan s tem, je pred mojimi očmi. Dogodek, ko se je v ranih jutranjih urah na dolenjski avtocesti, pri postajališču Starine, in v njeni bližini, ob izvozu z avtoceste, dogajala prava drama, ki bi se lahko končala tudi tragično. 25-letni voznik,ki nima veljavnega vozniškega dovoljenja in so ga policisti že 33-krat (!!!) obravnavali zaradi cestno prometnih kršitev, od tega sedemkrat zaradi vožnje pod vplivom alkohola, jo je sicer odnesel brez poškodb, kakor tudi druga potnika v vozilu, a precej huje jo je skupil eden od policistov, ki je bil na službeni dolžnosti. Človek, ki svoje delo opravlja srčno, odgovorno in profesionalno, leži v bolnišnici in bo zaradi hujših poškodb okreval še nekaj časa. Človek, ki stalno dela prekrške, ki očitno nima vesti, da o občutku odgovornosti za lastna dejanja sploh ne govorim, pa bo najbrž kmalu spet za volanom. In nihče mu nič ne more?!

Pri takšnih dogodkih vedno dobim kurjo polt. Jezna sem, da imamo v naši državi tak sistem, ki določenim dovoljuje veliko več kot nam, navadnim smrtnikom. Jezna in razočarana hkrati, ker vem, da temu večkratnemu kršitelju večje kazni ne bodo pripisali, niti se on sam ne bo spremenil. Kaj bo res potrebno, da se zaradi takšnih malomarnežev, ignorantov, ljudi, ki jih (sodni in socialno varstveni) sistem v naši državi po svoje še preveč ščiti, zgodi tragedija, ki bo vzela življenje poštenjakom, tistim, ki so “krivi”, pa se ne bo zgodilo nič?

Nočem v sebi zadrževati te jeze in drugih negativnih čustev. Ker pa ignorirati tovrstnih dogodkov ne morem, pišem o tem. In vedno znova, pa tudi vedno bolj, že zaradi vzgoje lastnih otrok, vse bolj poudarjam: Sprejmite odgovornost za svoja dejanja! In ne pozabite – niste sami. Ne doma, ne na cesti.

Zapis je objavljen v Dolenjskem listu, št. 32, dne 12. avgusta 2021.

Zmagal je rock, strast in energija

27. 5. 2021 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

Bila sem še najstnica, ko sem z užitkom prepevala velike evrovizijske uspešnice – Waterloo, Hold me now, Hajde da ludujemo, Rock me baby in druge… Vsako leto sem z velikim zanimanjem spremljala vse slovenske (in občasno tuje) medije, ki so poročali o izboru za Pesem Evrovizije (Eurosongu), o tem, kako se slovenski predstavniki pripravljajo na ta veliki šov ter kako jim kažejo stavnice… Da o sami prireditvi, ki se je vsakič znova zavlekla pozno v noč, in sem jo spremljala od prve do zadnje minute,včasih pa tudi še v posnetku, ne govorim. Trepetala sem, ko so države sporočale točke, si tudi grizla nohte, ko je šlo za to, ali se bo Slovenija iz polfinalnega večera uvrstila v finale… Ničkolikokrat sem bila razočarana ali presenečena nad razpletom. A kljub temu zanimanje za Eurosong ni upadlo.

Moram pa priznati, da v vsem tem času nisem niti enkrat sama glasovala za katero od evrovizijskih predstavnic. Niti enkrat! Ne na slovenskem izboru ne kasneje na samem Eurosongu. Nisem čutila potrebe po tem. Zanimivo, cel šov mi je bil vedno bolj privlačen zaradi same glasbe, oblek, koreografij, spremljevalnega dogajanja, ne pa toliko z vidika tekmovanja samega. Zanimalo me je na primer, kakšen šov bodo na odru uprizorili predstavniki “eksotičnih držav”, ki so se Evroviziji pridružili pred kratkim… analizirala sem, kako se na medijske objave odziva javnost, kako svoje nastope in točkovni razplet komentirajo glasbeniki sami in podobno. Zadnjih nekaj let mednarodni izbor za Pesem Evrovizije spremljam le z enim očesom. Za večino zmagovalcev sploh ne vem, kdo so, ne znam odpeti niti delčka pesmi, ne poznam naslovov zmagovalnih skladb.

Letošnji izbor, ki se je odvijal v Rotterdamu, pa je bil nekaj posebnega iz več vidikov in sem ga zato tudi z zanimanjem spremljala. Ana Soklič, slovenska predstavnica, je izjemna vokalistka. A ni prišla v finale. V predizboru je končala na 13. Mestu, od stroke je dobila 36 točk, od občinstva le osem.

Tudi Irska, ki ima na Eurosongu že vrsto zmag, se v finale ni uvrstila. Pa sosednja Hrvaška prav tako ne. So pa se v finale uvrstili mnogi, ki si po mojem mnenju, vsaj glede kakovosti glasbe, tega niso zaslužili. No, dve državi, ki prispevata največ denarja v sam festival (Velika Britanija in Nemčija) sta po glasovanju ostali na dnu, Britanci celo brez ene same točke. In to, da so bili na repu lestvice, se je zgodilo že drugič zapored. Ampak saj vsi vemo – Evrosong je šov, in je politika. Tako in drugače. Namigovanja po forumih, da se Britancem ni izšlo zaradi Brexita, so le dokaz, da brez vmešavanja politike tudi na glasbenem področju očitno ne gre. Da o klasičnem medsosedskem dodeljevanju točk (Grčija – Ciper) ne govorim.

Kar pa me je letos res prijetno presenetilo, je to, da so na koncu glasovanja vrh zasedle pesmi, ki niso bile odpete v angleščini. Italijanski rokerji so slavili zmago in iz srca jim jo privoščim, četudi sama nisem rokerica po duši. Všeč so mi, ker sem ob njihovem nastopu začutila posebno strast in energijo, kar je, ob množici vseh svetlobnih in drugih učinkov na odru, mnogim izvajalcem in izvajalkam manjkalo. In še zaradi ene osebe sem nadvse vesela, da se je razpletlo tako, kot se je. Novinarka TV Slovenija, Barbara Vidmajer, ki je se je oglašala iz Rotterdama, je nadobudna Dolenjka, ki si je že kot majhna deklica želela nekoč začutiti Evrovizijo od blizu. S svojim dobrim delom, strastjo in predanostjo novinarskemu poklicu, se ji je želja izpolnila. Privoščim ji to doživetje tudi prihodnje leto, ko bodo vse evrovizijske poti vodile v Rim…

Zapis je bil objavljen v tiskani izdaji Dolenjskega lista, dne 27.5. 2021

Kar te ne ubije, te okrepi… Mar res?

22. 4. 2021 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

Še zdaj mi v ušesih na trenutke odmeva zavijanje siren rešilca, policije in gasilcev, ki so mimo naše hiše drveli na mesto prometne nesreče, v kateri so bili udeleženi mladi fantje, eden izmed njih znan slovenski nogometaš. Še zdaj živo občutim, kako mi je bilo, ko sva se z mlajšo, še ne dve leti staro hčerko, ki sem jo ravno tisti čas uspavala, stisnili druga k drugi, ko sva poslušali zvoke siren… kot da bi začutili, da se je zgodilo nekaj groznega. Potem, še preden se je večer prevesil v noč, sem izvedela, kdo je povzročil nesrečo. Mladi slovenski nogometaš, reprezentant z obetajočo kariero. Domačin, ki je vozil osebni avto prestižne znamke in vozil več kot prehitro.

Po spletu so v nekaj urah zaokrožile številne informacije, tudi ta, da sta dva mlada fanta huje poškodovana, da je vprašanje, če ne bosta fizičnih telesnih posledic čutila vse življenje, povzročitelj nesreče pa jo je odnesel brez poškodb. Da je v šoku in v skrbeh za hudo poškodovana prijatelja, je razumljivo. Zakaj je bilo treba iti tako daleč, da je krepko presegel dovoljeno hitrost na sicer precej ravninski cesti, pa je drugo vprašanje. Je šlo res za mladostno vihravost, tekmovalnost, preizkušanje meja? Kako bo odgovarjal za svoje dejanje? Ga bo izučilo? Mnenja v javnosti so deljena.

Prometna nesreča - VIR: PGD Črnomelj — *Vir foto: PGD Črnomelj*

V tem trenutku ne želim s pisanjem na nikogar kazati s prstom. Nisem bila priča dogodku in nočem niti pomisliti na to, kako hudo je zdaj bližnjim od ponesrečencev, ker še vedno trepetajo za prihodnost dveh huje poškodovanih fantov. Vem, v to sem prepričana, da tudi povzročitelj nesreče ni ravnodušen. Želim pa opozoriti na to, na kar mnogi v hitrem tempu življenja pozabljajo.

Cesta ni igrišče. Na to se opozarja že od malih nog. Ko sem bila še sama otrok, smo z vrstniki iz velikega blokovskega naselja ure in ure dnevno preživljali na asfaltiranih in travnatih površinah v neposredni bližini. Tudi cesta je bila ves čas blizu. V šolo sem hodila po eni najbolj prometnih ulic v Novem mestu. Vsak dan v eno smer 15 minut. Pa mi nikdar, tudi v prostem času ne, ko je bila v ospredju igra, ni padlo na kraj pameti, da bi preizkušala svoje sposobnosti ali se poskušala komu dokazati s hitrostjo – naj gre za vožnjo s kolesom, rolerji ali kasneje, ko sem že imela vozniški izpit, v avtu. Ja, da sem hitro hodila, ker se mi je mudilo, ali ker me je res zanimalo, kako hitro lahko pridem do centra mesta, to se je zgodilo. Tekmovala sem praktično sama s sabo oziroma z urinimi kazalci. Tudi adrenalin na rolerjih, ko sem se spustila v dolino, je bil vedno prisoten. Imela sem očitno srečo, da se glede na svoje številne športne aktivnosti in temperamenten značaj nisem poškodovala. Sploh ker nisem imela vedno ščitnikov na sebi. Neodgovorno, vem.

Danes, ko sem mama in se precej bolj zavedam pomena kakovostnega preživljanja prostega časa, zdravja in drugih vrednot, katerim sledim v življenju in ki jih želim približati tudi hčerkama, pa je skrb za varnost in izogibanje tveganjem za poškodbe še toliko večja. Da o občutku odgovornosti ter dejstvu, da sem hčerkama zgled, ne govorim. Nikjer, niti v lastnem domu, sicer ne moreš biti prepričan, da si popolnoma varen. So seveda nepredvidljive situacije, ki se lahko zgodijo komurkoli in kadarkoli. Toda…

Kot udeleženec v prometu pa nisi nikdar sam. In ni več prostora za igro.

Srčno upam, da bodo vsi vpleteni v to hudo prometno nesrečo, ki v Beli krajini in širšem slovenskem prostoru še vedno močno odmeva, dobili novo priložnost. Vsakdo si jo zasluži. Tudi mladi, vihravi fantje, ki so si tistega sobotnega večera izbrali popolnona napačen kraj za preizkušanje moči.

Zapis je objavljen v tiskani izdaji Dolenjskega lista, dne 22. aprila 2021

Vsak dan je lahko praznik

11. 3. 2021 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

Marec, tako čudovit mesec! Zelo sem se ga razveselila. Ker dnevi postajajo vse daljši in se narava prebuja, ker je to mesec, v katerem obeležujemo toliko “prazničnih” dni… Dan žena. Dan mučenikov. Gregorjevo, ki je meni še vedno ljubši od valentinovega. Materinski dan. Pa še kakšna obletnica, povezana z zasebnim življenjem, se najde… Veliko razlogov za slavje, razvajanje, za dobro voljo in širjenje pozitivne energije. Velikokrat rečem, da imamo prav vsak dan obilo priložnosti za srečo, zadovoljstvo, ponos, uspeh. Seveda, ob predpogoju, da smo zdravi. To je še vedno vredno največ in ni ga obdobja v življenju, ki bi spremenil to dejstvo. Se pa seveda spreminja naš pogled na to, kaj v življenju je največ vredno.

Marsikomu se je 8. marca 2021 zdelo največ vredno to, da so se v Jugovzhodni regiji in Posavju znova odprle terase gostinskih lokalov in restavracij. Zgodil se je Dan žena, ko v ospredju niso bile le ženske, temveč tudi vsi tisti, ki so si po dolgem času na terasi lokalov privoščili kavo, čaj, sok, pivo ali celo malico oziroma kosilo. Na družbenih omrežjih so se že od ranega jutra vrstili zapisi v stilu: “Dan žena, ki se bo v zgodovino zapisal z zlatimi črkami…” ali pa “Končno smo spet skupaj, pogrešali smo vas!” ter “ Dan, ko me je ati peljal na najboljšo kavico, ki sem jo spet spila iz prave skodelice, ne iz plastične “to-go”!”

8. marca 2021 pa se je zgodilo tudi to, da je bila naša regija dopoldne v središču pozornosti večine slovenskih medijev. Na srečo tokrat zaradi odprtja teras gostinskih lokalov in ne zaradi kakšne tragedije ali kriminalnega dejanja, ki običajno pritegne pozornost in ustvari naslovnice medijev. A v enem trenutku sem pomislila: “Kje pa so bili vsi ti novinarji in snemalci, ko smo bili mi v tistem delu Slovenije, kjer so vrtci in šole ostali zaprti, medtem ko so se drugod že veselili sproščanja korona ukrepov?” Začutila sem nelagodje, nemir.

Pa da ne bo nesporazuma… prav vsakomur privoščim dobre stvari in čim več lepih trenutkov. res iz srca privoščim zadovoljstvo vsem gostincem, ki so znova lahko zagnali svojo dejavnost in postregli svoje obiskovalce. Da bi le trajalo čim dlje in da bi to lahko znova počeli tudi v drugih slovenskih krajih! Privoščim užitke tudi vsem kofetkaricam, pivoljubcem in nasploh vsem, ki ste komaj čakali, da greste na teraso katerega od lokalov ali restavracij.

Sama pa sem ta mestni vrvež in navdušenje spremljala bolj “od daleč” – iz avtomobila, ko sem se peljala mimo, ali preko spleta, kjer sem zasledila nešteto fotografij in zapisov. Imela sem drugačne načrte in opravke, drugačne prioritete. Kavico sem spila doma oziroma v pisarni, v dobri družbi, sončno popoldne pa s hčerkama preživela v naravi in na igralih. Lepo sem se imela. To šteje. Če bi bili lokali odprti tudi po 20. uri, policijska ura pa bi bila odpravljena, bi si takrat lahko privoščila bolj umirjene trenutke – sama ali v dvoje.

Mi je žal, da se to ni zgodilo? Malo pa res. Čisto malo. Ker en delček mene pogreša take večere. A kot mama dveh majhnih navihanih deklic običajno zvečer kar padem v posteljo od utrujenosti, večkrat s katero od njiju v objemu tudi zaspim. Nekaterim to ni dano. Kaj je torej vredno več od tega, da si ljubljen, zdrav in spočit?

In če me vprašate, ali sem že šla na kavo na teraso v tem tednu, ko mi je to v regiji, kjer živim in delam, omogočeno? Ne, nisem. Vsaj ne do tega trenutka, ko tole pišem… Saj bodo še priložnosti. Kajti vsak dan je lahko praznik, če si takšnega naredimo. Če z njim osrečimo še koga, toliko bolje.

Zapis je bil objavljen v tiskani izdaji Dolenjskega lista, dne 11. marca 2021.

Vem, da zmorem. Vi tudi!

Odgovornost: Jo znate prevzeti?

Zmagal je rock, strast in energija

Kar te ne ubije, te okrepi… Mar res?

Vsak dan je lahko praznik

SABINA GOSENCA

Kontaktiraj me

Poveživa se na družbenih omrežjih