»Poglej tista zvezdica tam zgoraj, to je stara mama Antonija, moja prababica« mi je pred časom, ko sva se enega toplega poletnega večera zazrli v nebo, brez da bi se pogovarjali o kakšni posebni temi, rekla starejša hčerka. Priznam, bila sem ganjena, dobila sem solzne oči. Nisem pričakovala, da bo kar iznenada, ob pogledu na zvezdnato nebo, pomislila nanjo.
Spomnim se sicer , ko smo se kdaj pogovarjali o smrti, ker to seveda nikakor ni tabu tema, da sem hčerkama na lep, njima razumljiv način poskušala pojasniti, da ima življenje svoj začetek in svoj konec. Da bomo vsi enkrat umrli. Da je njuna prababica živela 95 let ter na nas zdaj sveti kot ena najsvetlejših zvezdic. A o tem smo se mogoče pogovarjali dvakrat, največ trikrat. Mlajša hči se svoje prababice niti ne spomni, bila je premajhna, ko je zapustila naš svet. Starejši hčerki, ki jo je večkrat obiskala, pa so se trenutki, povezani z njo, očitno zasidrali v misli in srce.
Otroci nas na poseben način učijo, kako gledati na življenje.
Njihov svet ni ujet v preteklost ali prihodnost; njihova radovednost, domišljija in zaupanje se odvijajo tukaj in zdaj. Ko si zamislijo, da je babica zvezda na nebu, jim to daje občutek povezanosti in večnosti, ki je odrasli pogosto ne zmoremo več začutiti. A ravno to zaupanje v “zvezde na nebu,” v trenutke, ki so zdaj, je lekcija, ki bi jo morali sprejeti tudi mi. Pa jo znamo? Jo sploh želimo? Vsak ve zase…
Namesto da vidimo minljivost kot nekaj strašljivega, bi morda lahko razmišljali o njej kot o opomniku – da cenimo, da živimo, da ljubimo. Prav minljivost nas namreč opomni, da nič ni samoumevno, da je prav vse dragoceno – vsak vdih in izdih, vsak pogled v nebo, naj bo obsijano s soncem ali z zvezdami, vsak gib, ki ga naredimo, vsaka beseda, ki jo izrečemo, ali dejanje, s katerim spreminjamo naš svet in odnose v njem.
V hitrem tempu življenja nam otroci, ki so šele na začetku svoje življenjske poti, kažejo vrednost preprostih stvari – ljubezni, povezave in prisotnosti. Minljivost je resnica življenja, ki nas nagovarja k temu, da smo tukaj, da smo z ljudmi, ki jih imamo radi, da se smejimo, objamemo, držimo za roke. Ko pogledamo zvezde, naj nas to opomni, da smo del te večnosti, in da tudi mi puščamo za sabo sledi v življenjih drugih.
Vsak od nas, s svojimi dejanji in besedami, z delom, ki ga opravljamo, vsak dan zaznamuje življenja drugih. Naši vsakodnevni koraki, odločitve in besede so gradniki sveta, ki ga soustvarjamo – z ljubeznijo, prijaznostjo in odgovornostjo. Minljivost nas spodbuja k premisleku: Kakšen pečat puščamo? Ali naša dejanja prinašajo toplino in prijaznost, ali pa kdaj pozabimo na njihovo moč? Ko danes pomislimo na minljivost, se torej vprašajmo: ali živimo tako, da bomo, ko enkrat zapustimo ta svet, živeli naprej v toplih besedah drugih?
Življenje je nepredvidljivo. Smrt pa je tihi opomnik na to, da se življenje odvija tu in zdaj. Vsak trenutek pomeni priložnost, da živimo bolj pristno, da izražamo hvaležnost in da krepimo vezi z ljudmi okoli nas. Kajti le tako, z zavestnim ustvarjanjem odnosov in lepih trenutkov, za sabo puščamo sled, ki ne zbledi. Danes je morda pravi čas, da se ustavimo, globoko vdihnemo in si priznamo, da ima življenje svojo moč prav v tem, da ni večno.
Zapis je objavljen v tiskani izdaji Dolenjskega lista, 30. oktobra 2024