Nova obleka za pomemben javni nastop? Seveda, saj vem, da je videz voditeljice še kako pomemben. Ni pa najpomembnejši za uspešen dogodek, to vem. Potem, ko sem mislila, da sem “ready” za na oder, pa se je zgodilo … obleka se je strgala na povsem neprimernem mestu.
»Shit!« sem pomislila … in še bolj zašvicala.
»Kaj naj zdaj? Spodnje perilo se ne sme videti. In res si ne želim, da bi se mi med prireditvijo zgodilo kaj takega, zaradi česar bi nevoščljivci ali večni negativci na družbenih omrežjih prišli na svoj račun.«
Saj ne, da bi se pretirano ukvarjala z mnenji drugih. Vem, da ne moremo biti všeč vsem. Ko gre za vlogo voditeljice prireditve, pa mi je še kako pomembno zadovoljstvo naročnika, ki se odloči za sodelovanje z mano.
Le še nekaj minut do začetka prireditve. Kamere so na svojih mestih. Občinstvo je v dvorani. Jaz pa … »raztrgana«, prešvicana in v iskanju rešitve. Uff! Prežine me misel: “Da le ne bo ta javni nastop katastrofa…” No, vsaj scenarija mi organizator v zadnjih desetih minutah ni spreminjal.
Zagato smo hitro rešili. Plan B se je tudi tokrat izšel. S seboj imam namreč vedno kaj za rezervo – na primer dvojne hlačne nogavice, saj se le-te tako rade strgajo ravno med oblačenjem ali natikanjem čevljev. Pa tudi rezervni modrček v nevtralni barvi lahko reši marsikatero nepričakovano zagato. Meni jo je!
Prireditev je uspela. V visokih petkah sem se dobro počutila. Obleka je zdržala. Občinstvo pa sploh ni vedelo, kaj se je zgodilo le nekaj minut pred mojim prihodom na oder.
Po več kot 25 letih dela pred kamerami, za mikrofonom in na odrih ti ob tej dogodivščini zaupam še nekaj.
Tudi mene pred pomembnimi javnimi nastopi velikokrat mudi na stranišče. Včasih tudi vmes, med prireditvijo. Adrenalin pač dela svoje. Ali pa trema. A moram zdržat, kakor vem in znam. Če imam srečo, je stranišče v zaodrju tako blizu, nastop kakšne glasbene skupine, ki ga napovem, pa dovolj dolg, da lahko hitro stečem in spraznim mehur. 🙂
Tik pred začetkom prireditve pa vedno še enkrat v miru pogledam zapiske. Preverim mikrofon, čeprav sem ga tudi na tonski vaji žepreizkusila. Popravim šminko ali frizuro, spijem še kak dodaten požirek vode. Nekaj jo imam vedno pri sebi. Za glas je treba skrbet. Včasih organizator tik pred začetkom v scenarij doda še kakšno spremembo. Takrat hitim popravljat zapiske na kartončkih, najavo govorca ali vrstni red nastopov.
In ja, srce takrat še vedno bije nekoliko hitreje.
Ampak …
Še tako dobra priprava na javni nastop ne odpravi treme v celoti. En kanček jo vedno čutim. Trema je dokaz, da mi je mar za to, kar počnem.
Treme ne odpravijo: nova obleka, popolna PowerPoint predstavitev ali še ena skodelica kave. Tudi “ta kratkega” pred prireditvijo nikoli ne spijem. Ne rabim nič za pogum. Za sprostitev tudi ne.
Pomagajo pa:
- dobra priprava,
- nekaj preprostih in učinkovitih tehnik,
- zavedanje, da občinstvo ne išče popolnosti.
Zato naslednjič, ko stopiš pred ljudi, ne razmišljaj: “Upam, da ne bo šlo vse narobe.” Nikar si ne reci: “Upam, da bo vse popolno.«
Raje si povej, večkrat – v mislih ali na glas: »Pripravljen/a sem. In tudi če se zgodi kaj nepredvidenega, bom znal/a nadaljevati.«
To je prava samozavest.
Ne to, da gre vedno vse po načrtu, ampak da zaupaš sebi, da boš znal/a nadaljevati tudi takrat, ko ne gre.
Javno nastopanje je veščina, ki se je lahko naučiš. Korak za korakom.
Oglasi se mi, če pri tem potrebuješ izkušeno mentorico.
