Sabina Gosenca

Zmagal je rock, strast in energija

27. 5. 2021 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

Bila sem še najstnica, ko sem z užitkom prepevala velike evrovizijske uspešnice – Waterloo, Hold me now, Hajde da ludujemo, Rock me baby in druge… Vsako leto sem z velikim zanimanjem spremljala vse slovenske (in občasno tuje) medije, ki so poročali o izboru za Pesem Evrovizije (Eurosongu), o tem, kako se slovenski predstavniki pripravljajo na ta veliki šov ter kako jim kažejo stavnice… Da o sami prireditvi, ki se je vsakič znova zavlekla pozno v noč, in sem jo spremljala od prve do zadnje minute,včasih pa tudi še v posnetku, ne govorim. Trepetala sem, ko so države sporočale točke, si tudi grizla nohte, ko je šlo za to, ali se bo Slovenija iz polfinalnega večera uvrstila v finale… Ničkolikokrat sem bila razočarana ali presenečena nad razpletom. A kljub temu zanimanje za Eurosong ni upadlo.

Moram pa priznati, da v vsem tem času nisem niti enkrat sama glasovala za katero od evrovizijskih predstavnic. Niti enkrat! Ne na slovenskem izboru ne kasneje na samem Eurosongu. Nisem čutila potrebe po tem. Zanimivo, cel šov mi je bil vedno bolj privlačen zaradi same glasbe, oblek, koreografij, spremljevalnega dogajanja, ne pa toliko z vidika tekmovanja samega. Zanimalo me je na primer, kakšen šov bodo na odru uprizorili predstavniki “eksotičnih držav”, ki so se Evroviziji pridružili pred kratkim… analizirala sem, kako se na medijske objave odziva javnost, kako svoje nastope in točkovni razplet komentirajo glasbeniki sami in podobno. Zadnjih nekaj let mednarodni izbor za Pesem Evrovizije spremljam le z enim očesom. Za večino zmagovalcev sploh ne vem, kdo so, ne znam odpeti niti delčka pesmi, ne poznam naslovov zmagovalnih skladb.

Letošnji izbor, ki se je odvijal v Rotterdamu, pa je bil nekaj posebnega iz več vidikov in sem ga zato tudi z zanimanjem spremljala. Ana Soklič, slovenska predstavnica, je izjemna vokalistka. A ni prišla v finale. V predizboru je končala na 13. Mestu, od stroke je dobila 36 točk, od občinstva le osem.

Tudi Irska, ki ima na Eurosongu že vrsto zmag, se v finale ni uvrstila. Pa sosednja Hrvaška prav tako ne. So pa se v finale uvrstili mnogi, ki si po mojem mnenju, vsaj glede kakovosti glasbe, tega niso zaslužili. No, dve državi, ki prispevata največ denarja v sam festival (Velika Britanija in Nemčija) sta po glasovanju ostali na dnu, Britanci celo brez ene same točke. In to, da so bili na repu lestvice, se je zgodilo že drugič zapored. Ampak saj vsi vemo – Evrosong je šov, in je politika. Tako in drugače. Namigovanja po forumih, da se Britancem ni izšlo zaradi Brexita, so le dokaz, da brez vmešavanja politike tudi na glasbenem področju očitno ne gre. Da o klasičnem medsosedskem dodeljevanju točk (Grčija – Ciper) ne govorim.

Kar pa me je letos res prijetno presenetilo, je to, da so na koncu glasovanja vrh zasedle pesmi, ki niso bile odpete v angleščini. Italijanski rokerji so slavili zmago in iz srca jim jo privoščim, četudi sama nisem rokerica po duši. Všeč so mi, ker sem ob njihovem nastopu začutila posebno strast in energijo, kar je, ob množici vseh svetlobnih in drugih učinkov na odru, mnogim izvajalcem in izvajalkam manjkalo. In še zaradi ene osebe sem nadvse vesela, da se je razpletlo tako, kot se je. Novinarka TV Slovenija, Barbara Vidmajer, ki je se je oglašala iz Rotterdama, je nadobudna Dolenjka, ki si je že kot majhna deklica želela nekoč začutiti Evrovizijo od blizu. S svojim dobrim delom, strastjo in predanostjo novinarskemu poklicu, se ji je želja izpolnila. Privoščim ji to doživetje tudi prihodnje leto, ko bodo vse evrovizijske poti vodile v Rim…

Zapis je bil objavljen v tiskani izdaji Dolenjskega lista, dne 27.5. 2021

Vsak dan je lahko praznik

11. 3. 2021 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

Marec, tako čudovit mesec! Zelo sem se ga razveselila. Ker dnevi postajajo vse daljši in se narava prebuja, ker je to mesec, v katerem obeležujemo toliko “prazničnih” dni… Dan žena. Dan mučenikov. Gregorjevo, ki je meni še vedno ljubši od valentinovega. Materinski dan. Pa še kakšna obletnica, povezana z zasebnim življenjem, se najde… Veliko razlogov za slavje, razvajanje, za dobro voljo in širjenje pozitivne energije. Velikokrat rečem, da imamo prav vsak dan obilo priložnosti za srečo, zadovoljstvo, ponos, uspeh. Seveda, ob predpogoju, da smo zdravi. To je še vedno vredno največ in ni ga obdobja v življenju, ki bi spremenil to dejstvo. Se pa seveda spreminja naš pogled na to, kaj v življenju je največ vredno.

Marsikomu se je 8. marca 2021 zdelo največ vredno to, da so se v Jugovzhodni regiji in Posavju znova odprle terase gostinskih lokalov in restavracij. Zgodil se je Dan žena, ko v ospredju niso bile le ženske, temveč tudi vsi tisti, ki so si po dolgem času na terasi lokalov privoščili kavo, čaj, sok, pivo ali celo malico oziroma kosilo. Na družbenih omrežjih so se že od ranega jutra vrstili zapisi v stilu: “Dan žena, ki se bo v zgodovino zapisal z zlatimi črkami…” ali pa “Končno smo spet skupaj, pogrešali smo vas!” ter “ Dan, ko me je ati peljal na najboljšo kavico, ki sem jo spet spila iz prave skodelice, ne iz plastične “to-go”!”

8. marca 2021 pa se je zgodilo tudi to, da je bila naša regija dopoldne v središču pozornosti večine slovenskih medijev. Na srečo tokrat zaradi odprtja teras gostinskih lokalov in ne zaradi kakšne tragedije ali kriminalnega dejanja, ki običajno pritegne pozornost in ustvari naslovnice medijev. A v enem trenutku sem pomislila: “Kje pa so bili vsi ti novinarji in snemalci, ko smo bili mi v tistem delu Slovenije, kjer so vrtci in šole ostali zaprti, medtem ko so se drugod že veselili sproščanja korona ukrepov?” Začutila sem nelagodje, nemir.

Pa da ne bo nesporazuma… prav vsakomur privoščim dobre stvari in čim več lepih trenutkov. res iz srca privoščim zadovoljstvo vsem gostincem, ki so znova lahko zagnali svojo dejavnost in postregli svoje obiskovalce. Da bi le trajalo čim dlje in da bi to lahko znova počeli tudi v drugih slovenskih krajih! Privoščim užitke tudi vsem kofetkaricam, pivoljubcem in nasploh vsem, ki ste komaj čakali, da greste na teraso katerega od lokalov ali restavracij.

Sama pa sem ta mestni vrvež in navdušenje spremljala bolj “od daleč” – iz avtomobila, ko sem se peljala mimo, ali preko spleta, kjer sem zasledila nešteto fotografij in zapisov. Imela sem drugačne načrte in opravke, drugačne prioritete. Kavico sem spila doma oziroma v pisarni, v dobri družbi, sončno popoldne pa s hčerkama preživela v naravi in na igralih. Lepo sem se imela. To šteje. Če bi bili lokali odprti tudi po 20. uri, policijska ura pa bi bila odpravljena, bi si takrat lahko privoščila bolj umirjene trenutke – sama ali v dvoje.

Mi je žal, da se to ni zgodilo? Malo pa res. Čisto malo. Ker en delček mene pogreša take večere. A kot mama dveh majhnih navihanih deklic običajno zvečer kar padem v posteljo od utrujenosti, večkrat s katero od njiju v objemu tudi zaspim. Nekaterim to ni dano. Kaj je torej vredno več od tega, da si ljubljen, zdrav in spočit?

In če me vprašate, ali sem že šla na kavo na teraso v tem tednu, ko mi je to v regiji, kjer živim in delam, omogočeno? Ne, nisem. Vsaj ne do tega trenutka, ko tole pišem… Saj bodo še priložnosti. Kajti vsak dan je lahko praznik, če si takšnega naredimo. Če z njim osrečimo še koga, toliko bolje.

Zapis je bil objavljen v tiskani izdaji Dolenjskega lista, dne 11. marca 2021.

IGRA ŠTEVILK: Kdaj, če ne zdaj?

4. 2. 2021 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

Več kot 100 dni je že, odkar so vrtci in šole za večino zaprti. Več kot 100 dni, odkar se ne izvajajo športni programi za mlade in so telovadnice zaprte. Več kot 3500 znaša številka, zapisana v slovenski statistiki umrljivosti zaradi covida-19. In še vedno je ta hip več kot 1000 ljudi v Sloveniji hospitaliziranih zaradi te novodobne bolezni, ki nam je obrnila življenje na glavo in med ljudmi povzroča vse večji nemir, nezadovoljstvo, stres.

A ob vsem tem se mi zdi, da najbolj odmeva številka 14… “Naslednjih 14 dni bo ključnih” ali “Še 14 dni zdržimo, pa bo…” oziroma stalno poudarjanje v izjavah za javnost: “Malo še potrpimo.” No, teh 14 dni je že zdavnaj minilo, kmalu bomo lahko tej številki dodali ničlo. Žal je večina ne more dodati na računu, ker nima priložnosti za delo. In je zato potrpljenja vse manj, če sploh še kaj. Mnogim je že prekipelo, protesti se vrstijo po vsej Sloveniji, tudi v naši regiji smo jim priča.

Da gre za igro številk, je pred kratkim na novinarski konferenci, na kateri so med drugim govorili tudi o dvomih v zanesljivost hitrih antigenskih testov, dejala celo vodja strokovne skupine za covid-19 Bojana Beović. Ampak veste kaj, meni ta igra številk ni niti najmanj všeč. Raje se igram Človek ne jezi se ali Enko s starejšo hčerko, ter opazujem številke na kartah ali kocki… raje štejem, koliko kock uspe mlajša postaviti v stolp, preden se ta poruši. Veliko bolj všeč so mi tudi številke, koliko korakov sem prehodila v dnevu, ker to pomeni, da sem bila aktivna na svežem zraku, ali koliko nasmehov sem podarila ljudem okoli sebe, ker to kaže na mojo dobro voljo in optimizem. Na srečo me ta še ni zapustil, je pa, če slučajno kdaj gledam poročila (pa je to res redko!), njegova raven včasih na kritično nizki ravni.

Kot da to še ni dovolj, smo poleg številk vsakodnevno obremenjeni še z barvami, konkretno te dni z rdečo in črno. V naši mali deželi, ki je polna čudovitih naravnih zakladov in jo je v minulih dneh znova pobelil sneg, se očitno več ne gremo le delitve na leve, desne in sredinske, ampak tudi na rdeče in črne, morda kmalu na oranžne… Priznam, barva ognja mi je že od nekdaj všeč, tudi rojena sem v ognjenem znamenju. Zato si toliko bolj želim, da bi bila vsa Slovenija čim prej oranžna, ker bi to pomenilo sproščanje ukrepov, ponoven zagon marsikatere gospodarske panoge in več živahnosti na ulicah, v parkih, knjižnicah in galerijah… Imam pa sama najraje modro in zeleno… Ker sta to barvi, ki ju je največ v naravi, v kateri se sproščam, in ker sta to barvi oči mojih najdražjih. Ko se zazrem vanje, začutim nesebično in brezmejno ljubezen, toplino, iskrenost in pozitivno energijo. In to šteje.

In če vas na koncu vprašam: “Katera je pa vaša srečna številka ali najljubša barva?” Mi boste odvrnili v trenutku ali boste potrebovali čas za razmislek? Veste kaj, prav vseeno mi je. Pomembno je, da je vam ljuba, da vam prinaša radost in v vas vzbuja pozitivna čustva. Ker kdaj, če ne zdaj, bomo v ospredje, če ne kar na prvo mesto, navkljub vsemu, kar govorijo številke in katere barve so na korona zemljevidu Slovenije, postavili sebe in svoje srce?

Saj veste, kako pravi misel enega od velikanov ruske književnosti: “Življenje niso dnevi, ki so minili, temveč dnevi, ki smo si jih zapomnili.” Ni jih treba šteti, niti ne označevati z barvami na zemljevidu. Pomembno je, da jih, ne glede na to, kje in s kom smo, cenimo. In se ob tem, ko se jih spominjamo, počutimo dobro.

Zapis je objavljen v Dolenjskem listu, št. 5 – 2021, dne 4. februarja 2021.

Vse enkrat mine

31. 12. 2020 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

Če bi mi kdo lani tak čas rekel, da bo leto 2020 njegovo najboljše, ker je prepričan o sebi in svojih sanjah, bi mu verjela. Ker sem po naravi večna optimistka in ker se mi zdi izjemno pomembno, da dajemo v življenju prednost pozitivnim mislim in občutkom ter da ljudem dopuščamo, da so, kar so. Ali drugače povedano, pa naj se sliši še tako klišejsko, da živimo in pustimo živeti.

Če bi mi kdo lani tak čas dejal, da se poslavlja od leta z grenkim priokusom in da slabše kot je, že ne more biti, pa bi zmajevala z glavo, saj sem človek, ki verjame v dobro. A zdaj, ko se leto 2020, za katerega vsi dobro vemo, kaj ga je najbolj zaznamovalo, poslavlja, se tudi sama veselim, da ga bo kmalu konec.

Občutka, da je en del božično – novoletnih praznikov že za nami, pravzaprav nimam. Tudi zato, ker ne morem preživljati večerov s prijatelji na praznično okrašenih ulicah, ker si ne morem privoščiti rum punča na Adventu v meni ljubem Zagrebu ali pohajkovanja z mojima hčerkama v svetlikajočem se Zavinku. Izjema so trenutki, ko počasi, a zanesljivo praznim dobro založene škatle piškotov in si oblizujem prste zaradi številnih dobrot, s katerimi doma te dni razvajamo naše brbončice. Hvaležna sem za to. Mnogi seveda te sreče nimajo. Mnogi so lačni, premraženi, neprimerno oblečeni in obuti za ta letni čas, brez strehe nad glavo ali v neustrezno urejenih stanovanjih… veliko je osamljenih, zaskrbljenih ljudi, ki tudi v novi letnici na koledarju ne vidijo nič dobrega. Da o bolnih sploh ne govorim. Hudo mi je za vsakogar, ki ne more občutiti čarobnosti decembra.

Pred dnevi se je poslovil velikan slovenske glasbe, Mojmir Sepe, nekaj dni pred njim je slovenska glasba izgubila tudi Tadeja Hrušovarja iz legendarne skupine Pepel in kri. Med iskrenimi ljudmi in Dan ljubezni sta popevki, ki ju niti zob časa ne izbriše iz seznama najbolj prepoznavnih slovenskih popevk. V letu 2020 smo se med drugim poslovili tudi od dolgoletnega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije Janeza Kocjančiča, maratonke Helene Žigon, glasbenika Janeza Zmazka Žana, izumitelja Petra Florjančiča in politika Janeza Stanovnika. Slovenija pa je izgubila še mnogo mnogo drugih ljudi, tudi zaradi korona virusa. Virusa, s katerim se bomo morali naučiti živeti, vsak dan znova. Virusa, ki zagotovo s cepivom, ki je prispelo pred nekaj dnevi, in so ga nekateri državljani že prejeli, ne bo povsem izginil. Ga bomo pa lažje obvladali. Srčno upam, da bo res tako, kot je pred dnevi za STA dejala infektologinja Bojana Beović, tudi vodja svetovalne skupine za covid-19 pri Ministrstvu za zdravje, ko je opomnila, da je epidemijo zelo težko premagati samo z omejitvenimi ukrepi. “Zato bomo zdržali še nekaj mesecev, medtem se bomo uspešno cepili in epidemija bo samo še spomin, kako smo preživeli te čase.”

Ja, dejstvo je, vse enkrat mine. Nič ni večno, sploh pa ne življenje. Ga je pa, navkljub pretresom, vredno živeti.

Med množico želja in voščil, ki si jih izrekamo v teh dneh, izstopa želja po zdravju in notranjem miru. Tudi sama že vrsto let poudarjam – če smo zdravi, imamo možnosti, da naredimo kaj za svojo srečo in srečo svojih bližnjih. Zdrav duh v zdravem telesu nikakor ne sme biti zgolj slogan športno aktivnih ljudi, temveč slogan, kateremu bi moral slediti sleherni posameznik.

Naj bo torej leto, ki prihaja, predvsem zdravo leto. Za vse ostalo bomo že poskrbeli, kajne?

Zapis je bil objavljen v 53. številki Dolenjskega lista, dne 30. 12. 2020

Ni vse črno in belo

10. 11. 2020 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

V prvih dneh, ko je bila v Sloveniji ponovno razglašena epidemija zaradi novega korona virusa, je bilo pri večini ljudi moč opaziti reakcije, ki vzbujajo še večji nemir, zaskrbljenost, otožnost. Družbena omrežja so preplavile objave, ki so bodisi v posmeh ali kritiko obstoječi vladi in njenim ukrepom bodisi opozarjajo na vse večje stiske mladih družin, malih podjetnikov, študentov, ki so izgubili priložnost za študentsko delo in podobno. Priznam, tudi zaradi tovrstnih objav, ki samo še povečujejo stopnjo stresa in negativne energije, sem omejila svoj čas, ki ga prebijem na družbenih omrežjih.

A kot vedno pravim, ni vse črno in belo. In ni vse slabo. Prijatelj, samostojni podjetnik in očka dveh šoloobveznih otrok, si je po tistem, ko je moral ponovno zapreti vrata priljubljenega gostinskega lokala, sredi tedna lahko vzel nekaj uric zase in za sprostitev v naravi. Na sončen jesenski dan se je odpravil na Trdinov vrh. Pri dvajsetih je bil prvič na Triglavu, šele pri štiridesetih pa se je, umirjeno in sproščeno, v družbi najdražjih, povzpel na vrh Gorjancev. Ker, pa naj bo to izgovor ali dejstvo, ob delovnih obveznostih in skrbi za lastno družino prej to preprosto ni šlo. Vzpon mu sicer ne bo prinesel dodatnih evrov zaslužka, niti mu ne more plačati položnic. A vse prevečkrat pozabljamo, da sreče ne prinese denar. In da o temeljih za kakovostno življenje ne more (in ne sme) odločati vlada, temveč mi sami.

Sami smo odgovorni za svojo srečo. Čas mask, fizičnih distanc in negotovosti je lahko tudi čas novih priložnosti. Na nas samih je, da se odločimo, ali bomo trenutne razmere izkoristili sebi v prid in se morda v času, ko smo doma, naučili česa novega, morda opravili kak spletni tečaj, prebrali knjigo, ki že dolgo časa čaka, da jo primemo v roke, temeljito pospravili garderobne omare, preizkusili nove recepte in podobno, ali pa se bomo pritoževali, kritizirali druge, negodovali nad odločitvami politikov, tarnali nad dejstvom, da ne moremo v priljubljen lokal na kavo, k frizerki ali kozmetičarki, da ne moremo trenirati v fitnesu…

Pa da ne bo pomote, še kako sočustvujem z znanci in prijatelji, ki poslujejo v tem segmentu in katerih storitvena dejavnost ta čas res trpi! Ukrepi, sprejeti z željo pa omejitvi širjenja korona virusa, so zaustavili družabno življenje in marsikaterega podjetnika pahnili na rob prepada. A prepričana sem, da lahko prav vsak podjetnik ali podjetnica, posameznik ali posameznica, v korona časih naredi korak, ki pelje k novim uspehom. Ni potrebno, da ima na voljo na tisoče evrov. Pravzaprav ima verjetno marsikdo od teh ljudi, ki zaradi ukrepov ne more normalno opravljati svojega dela, precejšen izpad dohodka ali celo že minus na računu kot pa dobiček. Je pa pomembno, da ohrani optimizem, da naredi nekaj drugače in da predvsem ostane človek do ljudi. Ker to se bo prej ali slej obrestovalo.

Kar nekaj mojih znancev, prijateljev, se je v tej »korona krizi« odlično znašlo. O njih bomo še slišali in brali. Ker izstopajo s svojo strastjo do dela, ki ga opravljajo, s svojo pozitivno energijo, vztrajnostjo, predanostjo.

In še nekaj je, kar šteje v teh težkih časih… da znamo ohraniti vero v lepši in boljši jutri. Ni vse črno in belo. Le pomislite na barve mavrice, ko ustvarjate svoje življenje. Tisti, ki jih ni več med nami, te možnosti več nimajo. Vi pa se zanjo lahko odločite vsak dan.

Zapis je bil objavljen v 45. številki Dolenjskega lista, dne 5. novembra 2020.

Spremljajte Dolenjski list tudi na Facebooku.

Zmagal je rock, strast in energija

Vsak dan je lahko praznik

IGRA ŠTEVILK: Kdaj, če ne zdaj?

Vse enkrat mine

Ni vse črno in belo

Kontaktiraj me

Poveživa se na družbenih omrežjih