Sabina Gosenca

Vem, da zmorem. Vi tudi!

10. 9. 2021 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

Ko tole pišem, ležim na postelji, pokrita s toplo, mehko odejo, čakajoč na izvid odvzema brisa za covid-19. Ne počutim se najbolje, a ko gre za pisanje, ki je moja največja strast (poleg plesa oziroma športa nasploh), gredo stvari vsaj malo lažje od rok. Iz sosednje sobe je slišati otroški vik in krik, smeh in solze, preplet vsega, kar dve predšolski deklici, živahni in radovedni ter neobremenjeni z zunanjim svetom in vladnimi ukrepi, doživljata, ko se igrata z babico, ki ju čuva, medtem ko je očka v službi, mamica pa počiva.

Ta hip bi sicer raje kurila kalorije na rolerjih ali se s hčerkama lovila po zelenici, se spuščala po toboganu in uživala na gugalnicah. Prijetno toplo popoldansko sonce kar vabi ven in te dni nas res razvaja. A očitno ima to indijansko poletje tudi svoje pasti. Hladna jutra kaj hitro povzročijo kašljanje, kihanje, smrkanje… padec imunskega sistema, ki pride tudi zaradi preobilice stresa, neprespanih noči, pretirane delovne vneme. Kljub raznim vitaminskim zvarkom iz domače zakladnice, s katerimi si dnevno krepim imunski sistem. Toda v časih, v katerih dnevno znova spremljamo naraščanje številk obolelih za korona virusom, pa ob tovrstnih simptomih sploh več ne vemo, ali gre zgolj za virozico, prehlad, ki še pred nekaj leti tak čas ne bi bil nič čudnega… zdaj pa smo vsi prestrašeni, ali gre nemara za smrtonosni virus, ki nas prisili k 10-dnevni karanteni in v marsičem vpliva tudi na naše življenje v prihodnje.

Ne bi sicer želela v tem zapisu znova v ospredje postavljati korone, ker je praktično že na vsakem koraku ta tema v ospredju in ne prinaša ničesar dobrega. A brez nje pač ne gre. Zato sem z njo zapis začela, ker je močno vplivala tudi na delovanje podjetnikov in obrtnikov, organizacij in združenj, malega gospodarstva in velikih družb.

Minuli teden sem prisostvovala posebnemu dogodku v Športnem parku Breza pri Straži. Kljub okoliščinam, v katerih so se ob zadnjih PCT ukrepih znova znašli gostinci in turistični delavci, frizerji, lastniki kozmetičnih salonov in mnogi drugi obrtniki, ni manjkalo dobre energije, ponosa, hvaležnosti. Tudi optimizem je bilo čutiti. Na tradicionalnem 25. srečanju obrtnikov in podjetnikov Območne obrtno – podjetniške zbornice Novo mesto so podelili številne plakete in priznanja za dolgoletno delo v obrti oziroma podjetništvu. Družinska podjetja z dolgoletno in uspešno tradicijo so prejela posebna priznanja – zlate pečate Obrtne zbornice Slovenije. Njen predsednik Branko Meh je izpostavil: “Na zapiranje ali omejevanje dejavnosti ne bomo pristali.”

Odločnost, neomajnost, pokončna drža, vztrajnost, jasna vizija in cilji, predanost… vse to odlikuje uspešne podjetnike. V teh turbulentnih časih moj iskren poklon vsem, ki se trudite, kljub neprestanemu spreminjanju pogojev, zaostrovanju ukrepov in negotovi prihodnosti. No, če smo iskreni, je prihodnost, sploh ko si samostojni podjetnik, zelo negotova tudi v sicer “normalnih” razmerah, ko ni epidemije. Sama imam že kar nekaj izkušenj, tudi iz obdobja pred korono, ko sem se zaradi nerednega izplačila honorarjev ali neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti znašla pod velikimi pritiski, kako plačati vse račune, ko so tudi opomini že prispeli, ali pa sem se zaradi zamude pri plačilu davkov znašla pred davčno izvršbo. To so temne plati samostojnega podjetništva, poleg seveda tistih, da če zboliš, nimaš plačane bolniške, delo stoji, ti pa samo upas lahko, da boš čim prej spet zdrav. Obstajajo pa seveda tudi mnoge svetle plati in k njim tudi sama zdaj usmerjam svoje misli.

Vem, da zmorem premagati izzive, da lahko marsikaterega od njih pretvorim v odlično priložnost za rast in razvoj. Odločena sem, da na svoji samostojni podjetniški poti še naprej pomagam drugim in opravljam svoje poslanstvo. To me izpolnjuje. In osrečuje.

Ne le jaz, tudi vi zmorete… veliko več, kot si morda ta trenutek mislite! Upam le, da ste toliko močni, da vas ukrepi države ne bodo spravili ob pamet ali v prekomerne dolgove… da boste znali tudi v krizi najti priložnost za nov vzpon, novo rast. Konec koncev, to podjetništvo, kot del gospodarstva, tudi je… Cikel vzponov in padcev, tako v finačnem smislu kot v smislu odnosov in osebne rasti. Pa srečno!

Zapis je bil objavljen v Dolenjskem listu št. 36, dne 9. septembra 2021.

Odgovornost: Jo znate prevzeti?

12. 8. 2021 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

“Mislim, da je pogum lepa vrednota, ki je marsikdo ne poseduje. Pogumen človek se navadno ne zaveda posledic, ki jih povzročajo njegova dejanja, saj ga vodi morala, srce, bojevitost, načela in želja, da naredi tisto, kar je prav,” je v svoji javni objavi na Facebooku zapisala Alenka Tomašič, predsednica Sveta mestne skupnosti Metlika. Ob njenih glasnih in odločnih prizadevanjih, da se v Metliki končno kaj ukrene glede nevzdržnih prometnih razmer zaradi številnih vozil, ki potujejo iz novomeške smeri skozi mejni prehod Metlika, se namreč najdejo tudi takšni, ki jo provocirajo, napadajo preko izmišljenih profilov, ob snidenju pa si je ne upajo pogledati v oči. Ona, odločna, kot je, v svojem zapisu med drugim pove: “Sama se nimam za pogumno, le želim biti iskrena in ko se potegne črta, dobra oseba… Ukrepam v imenu prebivalcev, saj je le-to moja dolžnost. Moja dejanja izvirajo zgolj iz mojega čuta do ljudi, ki jih predstavljam in etike ter morale.”

Njen zapis se me je zelo dotaknil. Vem, kako je biti javno izpostavljen, naj gre za politiko, civilno družbo, šovbiznis ali, kot v mojem primeru, za medije. Vedno se najdejo ljudje, ki jim nisi všeč, se s tabo ne strinjajo in te znajo popljuvati na zelo nizkoten način. Alenkin zapis se me je dotaknil tudi zato, ker sem v njenem pisanju, pa tudi v pogovoru z njo začutila iskrenost, predanost do Metlike oziroma Bele krajine nasploh. Cenim to njeno pokončno držo in pogum, da se je zoperstavila (pretežno moškim) kritikam in mestnim opravljivkam in opravljivcem. Zaveda se, v kaj se spušča in ostaja zvesta sebi in svojemu poslanstvu.

Vsako naše dejanje prinaša tudi odgovornost. Mnogi je nočejo sprejeti. Ali ne znajo. Mnogi se tega bojijo in se raje pretvarjajo, postavljajo v vlogo žrtve. Zelo radi obsojajo druge, nase pa pozabijo. Velikokrat pa na dobra dela in dobre, poštene ljudi, pozabi tudi naša država, politika.

Še en nedavni dogodek, povezan s tem, je pred mojimi očmi. Dogodek, ko se je v ranih jutranjih urah na dolenjski avtocesti, pri postajališču Starine, in v njeni bližini, ob izvozu z avtoceste, dogajala prava drama, ki bi se lahko končala tudi tragično. 25-letni voznik,ki nima veljavnega vozniškega dovoljenja in so ga policisti že 33-krat (!!!) obravnavali zaradi cestno prometnih kršitev, od tega sedemkrat zaradi vožnje pod vplivom alkohola, jo je sicer odnesel brez poškodb, kakor tudi druga potnika v vozilu, a precej huje jo je skupil eden od policistov, ki je bil na službeni dolžnosti. Človek, ki svoje delo opravlja srčno, odgovorno in profesionalno, leži v bolnišnici in bo zaradi hujših poškodb okreval še nekaj časa. Človek, ki stalno dela prekrške, ki očitno nima vesti, da o občutku odgovornosti za lastna dejanja sploh ne govorim, pa bo najbrž kmalu spet za volanom. In nihče mu nič ne more?!

Pri takšnih dogodkih vedno dobim kurjo polt. Jezna sem, da imamo v naši državi tak sistem, ki določenim dovoljuje veliko več kot nam, navadnim smrtnikom. Jezna in razočarana hkrati, ker vem, da temu večkratnemu kršitelju večje kazni ne bodo pripisali, niti se on sam ne bo spremenil. Kaj bo res potrebno, da se zaradi takšnih malomarnežev, ignorantov, ljudi, ki jih (sodni in socialno varstveni) sistem v naši državi po svoje še preveč ščiti, zgodi tragedija, ki bo vzela življenje poštenjakom, tistim, ki so “krivi”, pa se ne bo zgodilo nič?

Nočem v sebi zadrževati te jeze in drugih negativnih čustev. Ker pa ignorirati tovrstnih dogodkov ne morem, pišem o tem. In vedno znova, pa tudi vedno bolj, že zaradi vzgoje lastnih otrok, vse bolj poudarjam: Sprejmite odgovornost za svoja dejanja! In ne pozabite – niste sami. Ne doma, ne na cesti.

Zapis je objavljen v Dolenjskem listu, št. 32, dne 12. avgusta 2021.

Zmagal je rock, strast in energija

27. 5. 2021 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

Bila sem še najstnica, ko sem z užitkom prepevala velike evrovizijske uspešnice – Waterloo, Hold me now, Hajde da ludujemo, Rock me baby in druge… Vsako leto sem z velikim zanimanjem spremljala vse slovenske (in občasno tuje) medije, ki so poročali o izboru za Pesem Evrovizije (Eurosongu), o tem, kako se slovenski predstavniki pripravljajo na ta veliki šov ter kako jim kažejo stavnice… Da o sami prireditvi, ki se je vsakič znova zavlekla pozno v noč, in sem jo spremljala od prve do zadnje minute,včasih pa tudi še v posnetku, ne govorim. Trepetala sem, ko so države sporočale točke, si tudi grizla nohte, ko je šlo za to, ali se bo Slovenija iz polfinalnega večera uvrstila v finale… Ničkolikokrat sem bila razočarana ali presenečena nad razpletom. A kljub temu zanimanje za Eurosong ni upadlo.

Moram pa priznati, da v vsem tem času nisem niti enkrat sama glasovala za katero od evrovizijskih predstavnic. Niti enkrat! Ne na slovenskem izboru ne kasneje na samem Eurosongu. Nisem čutila potrebe po tem. Zanimivo, cel šov mi je bil vedno bolj privlačen zaradi same glasbe, oblek, koreografij, spremljevalnega dogajanja, ne pa toliko z vidika tekmovanja samega. Zanimalo me je na primer, kakšen šov bodo na odru uprizorili predstavniki “eksotičnih držav”, ki so se Evroviziji pridružili pred kratkim… analizirala sem, kako se na medijske objave odziva javnost, kako svoje nastope in točkovni razplet komentirajo glasbeniki sami in podobno. Zadnjih nekaj let mednarodni izbor za Pesem Evrovizije spremljam le z enim očesom. Za večino zmagovalcev sploh ne vem, kdo so, ne znam odpeti niti delčka pesmi, ne poznam naslovov zmagovalnih skladb.

Letošnji izbor, ki se je odvijal v Rotterdamu, pa je bil nekaj posebnega iz več vidikov in sem ga zato tudi z zanimanjem spremljala. Ana Soklič, slovenska predstavnica, je izjemna vokalistka. A ni prišla v finale. V predizboru je končala na 13. Mestu, od stroke je dobila 36 točk, od občinstva le osem.

Tudi Irska, ki ima na Eurosongu že vrsto zmag, se v finale ni uvrstila. Pa sosednja Hrvaška prav tako ne. So pa se v finale uvrstili mnogi, ki si po mojem mnenju, vsaj glede kakovosti glasbe, tega niso zaslužili. No, dve državi, ki prispevata največ denarja v sam festival (Velika Britanija in Nemčija) sta po glasovanju ostali na dnu, Britanci celo brez ene same točke. In to, da so bili na repu lestvice, se je zgodilo že drugič zapored. Ampak saj vsi vemo – Evrosong je šov, in je politika. Tako in drugače. Namigovanja po forumih, da se Britancem ni izšlo zaradi Brexita, so le dokaz, da brez vmešavanja politike tudi na glasbenem področju očitno ne gre. Da o klasičnem medsosedskem dodeljevanju točk (Grčija – Ciper) ne govorim.

Kar pa me je letos res prijetno presenetilo, je to, da so na koncu glasovanja vrh zasedle pesmi, ki niso bile odpete v angleščini. Italijanski rokerji so slavili zmago in iz srca jim jo privoščim, četudi sama nisem rokerica po duši. Všeč so mi, ker sem ob njihovem nastopu začutila posebno strast in energijo, kar je, ob množici vseh svetlobnih in drugih učinkov na odru, mnogim izvajalcem in izvajalkam manjkalo. In še zaradi ene osebe sem nadvse vesela, da se je razpletlo tako, kot se je. Novinarka TV Slovenija, Barbara Vidmajer, ki je se je oglašala iz Rotterdama, je nadobudna Dolenjka, ki si je že kot majhna deklica želela nekoč začutiti Evrovizijo od blizu. S svojim dobrim delom, strastjo in predanostjo novinarskemu poklicu, se ji je želja izpolnila. Privoščim ji to doživetje tudi prihodnje leto, ko bodo vse evrovizijske poti vodile v Rim…

Zapis je bil objavljen v tiskani izdaji Dolenjskega lista, dne 27.5. 2021

Vsak dan je lahko praznik

11. 3. 2021 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

Marec, tako čudovit mesec! Zelo sem se ga razveselila. Ker dnevi postajajo vse daljši in se narava prebuja, ker je to mesec, v katerem obeležujemo toliko “prazničnih” dni… Dan žena. Dan mučenikov. Gregorjevo, ki je meni še vedno ljubši od valentinovega. Materinski dan. Pa še kakšna obletnica, povezana z zasebnim življenjem, se najde… Veliko razlogov za slavje, razvajanje, za dobro voljo in širjenje pozitivne energije. Velikokrat rečem, da imamo prav vsak dan obilo priložnosti za srečo, zadovoljstvo, ponos, uspeh. Seveda, ob predpogoju, da smo zdravi. To je še vedno vredno največ in ni ga obdobja v življenju, ki bi spremenil to dejstvo. Se pa seveda spreminja naš pogled na to, kaj v življenju je največ vredno.

Marsikomu se je 8. marca 2021 zdelo največ vredno to, da so se v Jugovzhodni regiji in Posavju znova odprle terase gostinskih lokalov in restavracij. Zgodil se je Dan žena, ko v ospredju niso bile le ženske, temveč tudi vsi tisti, ki so si po dolgem času na terasi lokalov privoščili kavo, čaj, sok, pivo ali celo malico oziroma kosilo. Na družbenih omrežjih so se že od ranega jutra vrstili zapisi v stilu: “Dan žena, ki se bo v zgodovino zapisal z zlatimi črkami…” ali pa “Končno smo spet skupaj, pogrešali smo vas!” ter “ Dan, ko me je ati peljal na najboljšo kavico, ki sem jo spet spila iz prave skodelice, ne iz plastične “to-go”!”

8. marca 2021 pa se je zgodilo tudi to, da je bila naša regija dopoldne v središču pozornosti večine slovenskih medijev. Na srečo tokrat zaradi odprtja teras gostinskih lokalov in ne zaradi kakšne tragedije ali kriminalnega dejanja, ki običajno pritegne pozornost in ustvari naslovnice medijev. A v enem trenutku sem pomislila: “Kje pa so bili vsi ti novinarji in snemalci, ko smo bili mi v tistem delu Slovenije, kjer so vrtci in šole ostali zaprti, medtem ko so se drugod že veselili sproščanja korona ukrepov?” Začutila sem nelagodje, nemir.

Pa da ne bo nesporazuma… prav vsakomur privoščim dobre stvari in čim več lepih trenutkov. res iz srca privoščim zadovoljstvo vsem gostincem, ki so znova lahko zagnali svojo dejavnost in postregli svoje obiskovalce. Da bi le trajalo čim dlje in da bi to lahko znova počeli tudi v drugih slovenskih krajih! Privoščim užitke tudi vsem kofetkaricam, pivoljubcem in nasploh vsem, ki ste komaj čakali, da greste na teraso katerega od lokalov ali restavracij.

Sama pa sem ta mestni vrvež in navdušenje spremljala bolj “od daleč” – iz avtomobila, ko sem se peljala mimo, ali preko spleta, kjer sem zasledila nešteto fotografij in zapisov. Imela sem drugačne načrte in opravke, drugačne prioritete. Kavico sem spila doma oziroma v pisarni, v dobri družbi, sončno popoldne pa s hčerkama preživela v naravi in na igralih. Lepo sem se imela. To šteje. Če bi bili lokali odprti tudi po 20. uri, policijska ura pa bi bila odpravljena, bi si takrat lahko privoščila bolj umirjene trenutke – sama ali v dvoje.

Mi je žal, da se to ni zgodilo? Malo pa res. Čisto malo. Ker en delček mene pogreša take večere. A kot mama dveh majhnih navihanih deklic običajno zvečer kar padem v posteljo od utrujenosti, večkrat s katero od njiju v objemu tudi zaspim. Nekaterim to ni dano. Kaj je torej vredno več od tega, da si ljubljen, zdrav in spočit?

In če me vprašate, ali sem že šla na kavo na teraso v tem tednu, ko mi je to v regiji, kjer živim in delam, omogočeno? Ne, nisem. Vsaj ne do tega trenutka, ko tole pišem… Saj bodo še priložnosti. Kajti vsak dan je lahko praznik, če si takšnega naredimo. Če z njim osrečimo še koga, toliko bolje.

Zapis je bil objavljen v tiskani izdaji Dolenjskega lista, dne 11. marca 2021.

IGRA ŠTEVILK: Kdaj, če ne zdaj?

4. 2. 2021 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

Več kot 100 dni je že, odkar so vrtci in šole za večino zaprti. Več kot 100 dni, odkar se ne izvajajo športni programi za mlade in so telovadnice zaprte. Več kot 3500 znaša številka, zapisana v slovenski statistiki umrljivosti zaradi covida-19. In še vedno je ta hip več kot 1000 ljudi v Sloveniji hospitaliziranih zaradi te novodobne bolezni, ki nam je obrnila življenje na glavo in med ljudmi povzroča vse večji nemir, nezadovoljstvo, stres.

A ob vsem tem se mi zdi, da najbolj odmeva številka 14… “Naslednjih 14 dni bo ključnih” ali “Še 14 dni zdržimo, pa bo…” oziroma stalno poudarjanje v izjavah za javnost: “Malo še potrpimo.” No, teh 14 dni je že zdavnaj minilo, kmalu bomo lahko tej številki dodali ničlo. Žal je večina ne more dodati na računu, ker nima priložnosti za delo. In je zato potrpljenja vse manj, če sploh še kaj. Mnogim je že prekipelo, protesti se vrstijo po vsej Sloveniji, tudi v naši regiji smo jim priča.

Da gre za igro številk, je pred kratkim na novinarski konferenci, na kateri so med drugim govorili tudi o dvomih v zanesljivost hitrih antigenskih testov, dejala celo vodja strokovne skupine za covid-19 Bojana Beović. Ampak veste kaj, meni ta igra številk ni niti najmanj všeč. Raje se igram Človek ne jezi se ali Enko s starejšo hčerko, ter opazujem številke na kartah ali kocki… raje štejem, koliko kock uspe mlajša postaviti v stolp, preden se ta poruši. Veliko bolj všeč so mi tudi številke, koliko korakov sem prehodila v dnevu, ker to pomeni, da sem bila aktivna na svežem zraku, ali koliko nasmehov sem podarila ljudem okoli sebe, ker to kaže na mojo dobro voljo in optimizem. Na srečo me ta še ni zapustil, je pa, če slučajno kdaj gledam poročila (pa je to res redko!), njegova raven včasih na kritično nizki ravni.

Kot da to še ni dovolj, smo poleg številk vsakodnevno obremenjeni še z barvami, konkretno te dni z rdečo in črno. V naši mali deželi, ki je polna čudovitih naravnih zakladov in jo je v minulih dneh znova pobelil sneg, se očitno več ne gremo le delitve na leve, desne in sredinske, ampak tudi na rdeče in črne, morda kmalu na oranžne… Priznam, barva ognja mi je že od nekdaj všeč, tudi rojena sem v ognjenem znamenju. Zato si toliko bolj želim, da bi bila vsa Slovenija čim prej oranžna, ker bi to pomenilo sproščanje ukrepov, ponoven zagon marsikatere gospodarske panoge in več živahnosti na ulicah, v parkih, knjižnicah in galerijah… Imam pa sama najraje modro in zeleno… Ker sta to barvi, ki ju je največ v naravi, v kateri se sproščam, in ker sta to barvi oči mojih najdražjih. Ko se zazrem vanje, začutim nesebično in brezmejno ljubezen, toplino, iskrenost in pozitivno energijo. In to šteje.

In če vas na koncu vprašam: “Katera je pa vaša srečna številka ali najljubša barva?” Mi boste odvrnili v trenutku ali boste potrebovali čas za razmislek? Veste kaj, prav vseeno mi je. Pomembno je, da je vam ljuba, da vam prinaša radost in v vas vzbuja pozitivna čustva. Ker kdaj, če ne zdaj, bomo v ospredje, če ne kar na prvo mesto, navkljub vsemu, kar govorijo številke in katere barve so na korona zemljevidu Slovenije, postavili sebe in svoje srce?

Saj veste, kako pravi misel enega od velikanov ruske književnosti: “Življenje niso dnevi, ki so minili, temveč dnevi, ki smo si jih zapomnili.” Ni jih treba šteti, niti ne označevati z barvami na zemljevidu. Pomembno je, da jih, ne glede na to, kje in s kom smo, cenimo. In se ob tem, ko se jih spominjamo, počutimo dobro.

Zapis je objavljen v Dolenjskem listu, št. 5 – 2021, dne 4. februarja 2021.

Vem, da zmorem. Vi tudi!

Odgovornost: Jo znate prevzeti?

Zmagal je rock, strast in energija

Vsak dan je lahko praznik

IGRA ŠTEVILK: Kdaj, če ne zdaj?

Kontaktiraj me

Poveživa se na družbenih omrežjih