Moje idealno jutro ni nič posebnega. Vsaj na prvi pogled ne. Zbudim se naspana, s crkljanjem v postelji in raztegom, nato sledita zajtrk in kavica. Z mlajšo hčerko se peš odpraviva v šolo, jaz pa pot nadaljujem na bližnji griček. Tam naredim nekaj razteznih vaj, se prediham in za nekaj minut preprosto obstanem v trenutku.
Takrat se najlažje zavem vsega, kar imam. Svežega zraka, sončnih žarkov, rahle jutranje meglice. Srčnega utripa, ki narašča, ko se vzpenjam po poti, ki sem jo prehodila že mnogokrat. Barv, ki delajo jesen tako čudovito. Predvsem pa možnosti, da se razvijam, napredujem in vsak dan znova izberem, kako želim živeti in komunicirati.
Na poti domov iz bližnjega Grička sem iz žepa potegnila telefon…
Hčerkama vedno poudarjam, da ko se sprehajamo oziroma smo udeleženci v prometu, ne gledamo v telefon… Hm… Zakaj nas ta skušnjava tako hitro premami, ko smo sami in nas nihče ne gleda?
Ko sem zavila v naslednjo ulico, sem opazila starejšo gospo, ki si je pri hoji pomagala s palico. Ni me poznala, pa je kljub hladnemu jutru dvignila pogled, se nasmehnila in me pozdravila.
Preprost dober dan. Nič velikega, pa vendar dovolj, da se me je dotaknil.
Ob pogledu na gospo, ki je mirno hodila korak za korakom in bila zares prisotna v svojem jutru, sem začutila malo slabe vesti. Spomnila me je, da telefona res ne potrebujemo na vsakem koraku. Velikokrat bolj potrebujemo stik. S sabo, z okoljem in s človekom, ki nam pride naproti.
Komunikacijo pogosto povezujemo s pravilno izbranimi besedami, samozavestnim nastopom, prepričljivim glasom ali dobro zgodbo. Vse to je pomembno. Toda še pred prvo besedo se zgodi pogovor, ki ga drugi ne slišijo: naš pogovor s samim seboj.
Kako se nagovorim, ko mi nekaj ne uspe? Si dovolim počitek ali si očitam, da nisem naredila dovolj? Znam opaziti, kaj je dobro, ali se moj pogled ves čas ustavlja pri tem, kar manjka? Sem zares prisotna ali večino dneva preživim na avtopilotu?
Odgovori na ta vprašanja ne ostanejo samo v nas. Slišijo se v našem glasu, pokažejo v drži, potrpežljivosti in načinu, kako se odzovemo na ljudi.
Če smo do sebe nenehno strogi, bomo težko sproščeni in razumevajoči v odnosu z drugimi. Če se ne znamo ustaviti in prisluhniti sebi, bomo pogosto le čakali, da sogovornik konča, namesto da bi ga zares poslušali.
Zato se dobra komunikacija začne pri odnosu do sebe. Ne pri popolnosti in tudi ne pri tem, da smo vedno dobre volje. Začne se pri iskrenem zavedanju, kako smo, kaj potrebujemo in kakšen notranji pogovor vodimo. Šele iz tega prostora lahko vzpostavimo bolj pristen stik z drugimi.
Sorodni članki:
