Ste se kdaj ustavili in si priznali, da ste sami sebi največji kritik? Da so vaši standardi pogosto višji kot pričakovanja kogarkoli drugega? Zame je ta trenutek prišel ob skodelici kave. In spremenil vse.
Vrsto let je bil moj slogan: “Nikoli nisi tako dober, da ne bi mogel biti še boljši!” Seveda se danes, ko je za mano že več kot 20 let kariere na področju medijev in odnosov z javnostmi, zavedam, da sem si s tem sloganom zadala velik pritisk.
Nagnjena k perfekcionizmu in prepričana, da sem dovolj dobra le, če mi bodo to pritrdili drugi, tako gledalci kot seveda nadrejeni, sem se vedno znova poskušala dokazovati množicam.
Delala sem pogosto od jutra do večera, ažurno odgovarjala na e-pošto, se odzvala na vsak klic (če sem ga zaradi snemanja zgrešila, sem vedno nekaj ur zatem poklicala nazaj)… a vse to sem nekako sprejela kot sestavni del novinarskega posla. Novinarstvo je pač način življenja, sem velikokrat slišala tudi od kolegov in kolegic.
Delala sem strastno, zagnano, odgovorno, kljub pogosto bizarno nizkim honorarjem glede na ure dela na terenu in v studiu, tudi zelo profesionalno. Gradila sem svojo osebno znamko, prispevke, pod katere sem bila podpisana, sem resnično želela narediti najbolje, kar lahko. Seveda sem bila nemalokrat zaradi tega, ker se tehnično kaj ni dobro izšlo, tudi razočarana.
Potem, ko sem v enem življenjskem obdobju delala v izobraževalni instituciji kot strokovna sodelavka za marketing in odnose z javnostmi, pa mi je eden od sodelavcev, cenjen v akademskih vodah, ob kavi iskreno dejal: “Sabina, spremeni ta svoj slogan. Ustvarjaš prevelik pritisk nase…” In ko mi je povedal misel, kako naj slogan spremenim, priznam, da me je “zadelo”.
Delo ni nikoli tako dobro opravljeno, da ne bi moglo biti še boljše.
Prehod na pozitiven odnos do sebe
Po tem iskrenem pogovoru z omenjenim sodelavcem sem začela razmišljati o tem, kako pogosto svoje vrednosti merimo z uspehi, ki jih priznavajo drugi. Moj stari slogan, ki je bil zame dolga leta vir motivacije, sem nenadoma videla v novi luči. Spraševala sem se, zakaj nikoli ni bilo dovolj, da sem dala vse od sebe? Zakaj je bila moja sreča odvisna od nenehnega dokazovanja?
To razkritje me je popeljalo na pot učenja nečesa, kar je bilo zame sprva tuje: priznati si, da je dovolj, če dam svoj najboljši trenutni prispevek – in da to ne potrebuje zunanje potrditve.
Pot do bolj lahkotnega življenja
Vas zanima, kako sem našla svobodo v prijaznosti do sebe? V zadnjih letih sem se naučila:
- Sprejeti svojo vrednost brez pogojevanja – Prepoznati sem morala, da moje delo ni vredno manj, če ga ni opazila celotna množica. Dovolj je, da sem sama zadovoljna z njim, ker vem, da sem dala vse od sebe. “Sabina, že zdaj si dovolj, ” se večkrat opomnim.
- Postaviti zdrave meje – Pritiski so se zmanjšali šele, ko sem si dovolila reči “ne” določenim nalogam, pa tudi ljudem, ker sem vedela, da moja energija in čas nista neskončna.
- Učiti se biti prijazna do sebe – Namesto da se ob vsaki napaki grajam oziroma imam slabo vest, če nečesa ne naredim, sem začela gojiti navado, da napake vidim kot priložnosti za rast. Izraz “popolno” sem že pred časom zamenjala z “dovolj dobro za danes”. Jutri pa je nova priložnost.
- Pomembnost uživanja v procesu – Uspeh sem redefinirala – ni več zgolj rezultat, ampak pot do cilja, in veselje ob vsakem koraku, ki ga naredim na svoji poti.
Kako s pozitivnim odnosom do sebe lahko navdihujemo tudi druge?
Pozitiven odnos do sebe je ključni dejavnik, ki ne le izboljša našo lastno kakovost življenja, ampak tudi pozitivno vpliva na ljudi okoli nas. Na kakšne načine? Naj jih navedem le nekaj:
Samozavest in avtentičnost: Ko smo samozavestni in pristni, ljudje opazijo našo iskrenost in energijo. To jih spodbuja, da tudi sami razvijajo sprejmejo svojo edinstvenost in delajo na dvigu samozavesti.
Spodbujanje pozitivnega pogleda na življenje: Ko gledamo na življenje skozi prizmo rešitev in priložnosti, lahko naš optimizem postane svetilnik za druge.
Delitev izkušenj je koristna: Ko delimo svoje zgodbe o premagovanju izzivov in lastni rasti, navdihujemo druge, da se tudi sami lotijo svojih izzivov. To pokaže, da nihče ni popoln, in jih opomni, da je osebna rast proces.
Podpora in sočutje: Pozitiven odnos do sebe nam omogoča, da smo bolj razumevajoči in sočutni do drugih. Sočutje lahko delimo s pohvalami, spodbudo ali preprosto s poslušanjem.
Dobra energija je nalezljiva: Ko se dobro počutimo v svoji koži, izžarevamo pozitivno energijo, ki vpliva na razpoloženje ljudi okoli nas. Nasmeh, prijazna beseda ali iskrena pohvala lahko v nekom sprožijo val dobrih občutkov.
Navdih za spremembe: Ljudje, ki nas opazujejo, pogosto želijo posnemati naše pozitivne navade, kot so skrb za zdravje, postavljanje meja, gojenje hobijev ali vlaganje v osebno rast. Naš pozitiven odnos jih opominja, da je sprememba možna.
Vrednost samospoštovanja: Ko sami sebi izkazujemo spoštovanje, učimo druge, kako pomembno je, da si vzamejo čas zase, postavljajo prioritete in se cenijo. S tem jih spodbujamo k razmišljanju o lastni vrednosti.
Pozitiven odnos do sebe je vaša izbira. Hkrati pa je tudi darilo drugim.
Ste tudi vi med tistimi, ki želijo biti navdih za druge in stremite k temu, da skupaj ustvarjamo boljši svet?
