“Tako sproščeno je bilo in ja, veliko koristnega smo izvedele, četudi smo bile nepričakovano postavljene pred govorni izziv!”
To je bil eden od odzivov udeleženk po delavnici javnega nastopanja, ki sem jo prejšnji teden izvedla v Centru za krepitev zdravja Črnomelj v sklopu Festivala zdravja 2026.
In prav ta stavek zelo lepo povzame bistvo, ki ga pri svojem delu vedno znova opažam.
Ko se pogovarjamo o komunikaciji, javnem nastopanju ali nastopih pred kamero, veliko ljudi še vedno razmišlja v smeri popolnosti. “Kaj če se zmotim?” ali “Kaj če se mi zatakne, izgubim rdečo nit?” in “Kaj če ne bom zvenel(a) dovolj prepričljivo?”
V praksi pa se pokaže nekaj povsem drugega.
Ko popusti začetna napetost, ki jo največkrat povzroči trema, in si dovolimo, da nismo popolni, se zgodi premik.
Govor postane bolj jasen, glas bolj miren, sporočilo bolj razumljivo. Predvsem pa – bolj pristno. In prav to je tisto, kar ljudje začutijo.
Takrat komunikacija zares doseže svoj namen.
Ljudje si ne zapomnijo popolnih stavkov ali brezhibne izvedbe. Ne zapomnijo si, ali se nam je v uvodnih trenutkih tresel glas, ali nismo vedeli, kam z rokami, ali smo se v uvodu malce zapletli…
Zapomnijo si:
- kako so se ob nas počutili,
- ali so nas razumeli
- ali smo jim dali nekaj, kar lahko uporabijo (nov uvid, nasvet…).
Zato je pri komunikaciji pogosto večji izziv spustiti nadzor kot pa se “še bolje pripraviti”.
Seveda je priprava na javni nastop pomembna. Zelo pomembna! A ko smo “v akciji” pred ljudmi, največ pomeni ravno to, da si dovolimo biti človek. In morda je ravno to največja vrednost dobrega nastopa ali komunikacije: ne da izpade brezhibno, ampak da se ljudi dotakne in jim nekaj da.
Pri javnem nastopanju ne gre za popolnost. Gre za to, da si upamo stati za tem, kar vemo, in to deliti na način, ki se ljudi dotakne.
