“Mislim, da je pogum lepa vrednota, ki je marsikdo ne poseduje. Pogumen človek se navadno ne zaveda posledic, ki jih povzročajo njegova dejanja, saj ga vodi morala, srce, bojevitost, načela in želja, da naredi tisto, kar je prav,” je v svoji javni objavi na Facebooku zapisala Alenka Tomašič, predsednica Sveta mestne skupnosti Metlika. Ob njenih glasnih in odločnih prizadevanjih, da se v Metliki končno kaj ukrene glede nevzdržnih prometnih razmer zaradi številnih vozil, ki potujejo iz novomeške smeri skozi mejni prehod Metlika, se namreč najdejo tudi takšni, ki jo provocirajo, napadajo preko izmišljenih profilov, ob snidenju pa si je ne upajo pogledati v oči. Ona, odločna, kot je, v svojem zapisu med drugim pove: “Sama se nimam za pogumno, le želim biti iskrena in ko se potegne črta, dobra oseba… Ukrepam v imenu prebivalcev, saj je le-to moja dolžnost. Moja dejanja izvirajo zgolj iz mojega čuta do ljudi, ki jih predstavljam in etike ter morale.”
Njen zapis se me je zelo dotaknil. Vem, kako je biti javno izpostavljen, naj gre za politiko, civilno družbo, šovbiznis ali, kot v mojem primeru, za medije. Vedno se najdejo ljudje, ki jim nisi všeč, se s tabo ne strinjajo in te znajo popljuvati na zelo nizkoten način. Alenkin zapis se me je dotaknil tudi zato, ker sem v njenem pisanju, pa tudi v pogovoru z njo začutila iskrenost, predanost do Metlike oziroma Bele krajine nasploh. Cenim to njeno pokončno držo in pogum, da se je zoperstavila (pretežno moškim) kritikam in mestnim opravljivkam in opravljivcem. Zaveda se, v kaj se spušča in ostaja zvesta sebi in svojemu poslanstvu.
Vsako naše dejanje prinaša tudi odgovornost. Mnogi je nočejo sprejeti. Ali ne znajo. Mnogi se tega bojijo in se raje pretvarjajo, postavljajo v vlogo žrtve. Zelo radi obsojajo druge, nase pa pozabijo. Velikokrat pa na dobra dela in dobre, poštene ljudi, pozabi tudi naša država, politika.
Še en nedavni dogodek, povezan s tem, je pred mojimi očmi. Dogodek, ko se je v ranih jutranjih urah na dolenjski avtocesti, pri postajališču Starine, in v njeni bližini, ob izvozu z avtoceste, dogajala prava drama, ki bi se lahko končala tudi tragično. 25-letni voznik,ki nima veljavnega vozniškega dovoljenja in so ga policisti že 33-krat (!!!) obravnavali zaradi cestno prometnih kršitev, od tega sedemkrat zaradi vožnje pod vplivom alkohola, jo je sicer odnesel brez poškodb, kakor tudi druga potnika v vozilu, a precej huje jo je skupil eden od policistov, ki je bil na službeni dolžnosti. Človek, ki svoje delo opravlja srčno, odgovorno in profesionalno, leži v bolnišnici in bo zaradi hujših poškodb okreval še nekaj časa. Človek, ki stalno dela prekrške, ki očitno nima vesti, da o občutku odgovornosti za lastna dejanja sploh ne govorim, pa bo najbrž kmalu spet za volanom. In nihče mu nič ne more?!
Pri takšnih dogodkih vedno dobim kurjo polt. Jezna sem, da imamo v naši državi tak sistem, ki določenim dovoljuje veliko več kot nam, navadnim smrtnikom. Jezna in razočarana hkrati, ker vem, da temu večkratnemu kršitelju večje kazni ne bodo pripisali, niti se on sam ne bo spremenil. Kaj bo res potrebno, da se zaradi takšnih malomarnežev, ignorantov, ljudi, ki jih (sodni in socialno varstveni) sistem v naši državi po svoje še preveč ščiti, zgodi tragedija, ki bo vzela življenje poštenjakom, tistim, ki so “krivi”, pa se ne bo zgodilo nič?
Nočem v sebi zadrževati te jeze in drugih negativnih čustev. Ker pa ignorirati tovrstnih dogodkov ne morem, pišem o tem. In vedno znova, pa tudi vedno bolj, že zaradi vzgoje lastnih otrok, vse bolj poudarjam: Sprejmite odgovornost za svoja dejanja! In ne pozabite – niste sami. Ne doma, ne na cesti.
Zapis je objavljen v Dolenjskem listu, št. 32, dne 12. avgusta 2021.