komentar | Sabina Gosenca

Vem, da zmorem. Vi tudi!

10. 9. 2021 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

Ko tole pišem, ležim na postelji, pokrita s toplo, mehko odejo, čakajoč na izvid odvzema brisa za covid-19. Ne počutim se najbolje, a ko gre za pisanje, ki je moja največja strast (poleg plesa oziroma športa nasploh), gredo stvari vsaj malo lažje od rok. Iz sosednje sobe je slišati otroški vik in krik, smeh in solze, preplet vsega, kar dve predšolski deklici, živahni in radovedni ter neobremenjeni z zunanjim svetom in vladnimi ukrepi, doživljata, ko se igrata z babico, ki ju čuva, medtem ko je očka v službi, mamica pa počiva.

Ta hip bi sicer raje kurila kalorije na rolerjih ali se s hčerkama lovila po zelenici, se spuščala po toboganu in uživala na gugalnicah. Prijetno toplo popoldansko sonce kar vabi ven in te dni nas res razvaja. A očitno ima to indijansko poletje tudi svoje pasti. Hladna jutra kaj hitro povzročijo kašljanje, kihanje, smrkanje… padec imunskega sistema, ki pride tudi zaradi preobilice stresa, neprespanih noči, pretirane delovne vneme. Kljub raznim vitaminskim zvarkom iz domače zakladnice, s katerimi si dnevno krepim imunski sistem. Toda v časih, v katerih dnevno znova spremljamo naraščanje številk obolelih za korona virusom, pa ob tovrstnih simptomih sploh več ne vemo, ali gre zgolj za virozico, prehlad, ki še pred nekaj leti tak čas ne bi bil nič čudnega… zdaj pa smo vsi prestrašeni, ali gre nemara za smrtonosni virus, ki nas prisili k 10-dnevni karanteni in v marsičem vpliva tudi na naše življenje v prihodnje.

Ne bi sicer želela v tem zapisu znova v ospredje postavljati korone, ker je praktično že na vsakem koraku ta tema v ospredju in ne prinaša ničesar dobrega. A brez nje pač ne gre. Zato sem z njo zapis začela, ker je močno vplivala tudi na delovanje podjetnikov in obrtnikov, organizacij in združenj, malega gospodarstva in velikih družb.

Minuli teden sem prisostvovala posebnemu dogodku v Športnem parku Breza pri Straži. Kljub okoliščinam, v katerih so se ob zadnjih PCT ukrepih znova znašli gostinci in turistični delavci, frizerji, lastniki kozmetičnih salonov in mnogi drugi obrtniki, ni manjkalo dobre energije, ponosa, hvaležnosti. Tudi optimizem je bilo čutiti. Na tradicionalnem 25. srečanju obrtnikov in podjetnikov Območne obrtno – podjetniške zbornice Novo mesto so podelili številne plakete in priznanja za dolgoletno delo v obrti oziroma podjetništvu. Družinska podjetja z dolgoletno in uspešno tradicijo so prejela posebna priznanja – zlate pečate Obrtne zbornice Slovenije. Njen predsednik Branko Meh je izpostavil: “Na zapiranje ali omejevanje dejavnosti ne bomo pristali.”

Odločnost, neomajnost, pokončna drža, vztrajnost, jasna vizija in cilji, predanost… vse to odlikuje uspešne podjetnike. V teh turbulentnih časih moj iskren poklon vsem, ki se trudite, kljub neprestanemu spreminjanju pogojev, zaostrovanju ukrepov in negotovi prihodnosti. No, če smo iskreni, je prihodnost, sploh ko si samostojni podjetnik, zelo negotova tudi v sicer “normalnih” razmerah, ko ni epidemije. Sama imam že kar nekaj izkušenj, tudi iz obdobja pred korono, ko sem se zaradi nerednega izplačila honorarjev ali neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti znašla pod velikimi pritiski, kako plačati vse račune, ko so tudi opomini že prispeli, ali pa sem se zaradi zamude pri plačilu davkov znašla pred davčno izvršbo. To so temne plati samostojnega podjetništva, poleg seveda tistih, da če zboliš, nimaš plačane bolniške, delo stoji, ti pa samo upas lahko, da boš čim prej spet zdrav. Obstajajo pa seveda tudi mnoge svetle plati in k njim tudi sama zdaj usmerjam svoje misli.

Vem, da zmorem premagati izzive, da lahko marsikaterega od njih pretvorim v odlično priložnost za rast in razvoj. Odločena sem, da na svoji samostojni podjetniški poti še naprej pomagam drugim in opravljam svoje poslanstvo. To me izpolnjuje. In osrečuje.

Ne le jaz, tudi vi zmorete… veliko več, kot si morda ta trenutek mislite! Upam le, da ste toliko močni, da vas ukrepi države ne bodo spravili ob pamet ali v prekomerne dolgove… da boste znali tudi v krizi najti priložnost za nov vzpon, novo rast. Konec koncev, to podjetništvo, kot del gospodarstva, tudi je… Cikel vzponov in padcev, tako v finačnem smislu kot v smislu odnosov in osebne rasti. Pa srečno!

Zapis je bil objavljen v Dolenjskem listu št. 36, dne 9. septembra 2021.

Kar te ne ubije, te okrepi… Mar res?

22. 4. 2021 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

Še zdaj mi v ušesih na trenutke odmeva zavijanje siren rešilca, policije in gasilcev, ki so mimo naše hiše drveli na mesto prometne nesreče, v kateri so bili udeleženi mladi fantje, eden izmed njih znan slovenski nogometaš. Še zdaj živo občutim, kako mi je bilo, ko sva se z mlajšo, še ne dve leti staro hčerko, ki sem jo ravno tisti čas uspavala, stisnili druga k drugi, ko sva poslušali zvoke siren… kot da bi začutili, da se je zgodilo nekaj groznega. Potem, še preden se je večer prevesil v noč, sem izvedela, kdo je povzročil nesrečo. Mladi slovenski nogometaš, reprezentant z obetajočo kariero. Domačin, ki je vozil osebni avto prestižne znamke in vozil več kot prehitro.

Po spletu so v nekaj urah zaokrožile številne informacije, tudi ta, da sta dva mlada fanta huje poškodovana, da je vprašanje, če ne bosta fizičnih telesnih posledic čutila vse življenje, povzročitelj nesreče pa jo je odnesel brez poškodb. Da je v šoku in v skrbeh za hudo poškodovana prijatelja, je razumljivo. Zakaj je bilo treba iti tako daleč, da je krepko presegel dovoljeno hitrost na sicer precej ravninski cesti, pa je drugo vprašanje. Je šlo res za mladostno vihravost, tekmovalnost, preizkušanje meja? Kako bo odgovarjal za svoje dejanje? Ga bo izučilo? Mnenja v javnosti so deljena.

Prometna nesreča - VIR: PGD Črnomelj — *Vir foto: PGD Črnomelj*

V tem trenutku ne želim s pisanjem na nikogar kazati s prstom. Nisem bila priča dogodku in nočem niti pomisliti na to, kako hudo je zdaj bližnjim od ponesrečencev, ker še vedno trepetajo za prihodnost dveh huje poškodovanih fantov. Vem, v to sem prepričana, da tudi povzročitelj nesreče ni ravnodušen. Želim pa opozoriti na to, na kar mnogi v hitrem tempu življenja pozabljajo.

Cesta ni igrišče. Na to se opozarja že od malih nog. Ko sem bila še sama otrok, smo z vrstniki iz velikega blokovskega naselja ure in ure dnevno preživljali na asfaltiranih in travnatih površinah v neposredni bližini. Tudi cesta je bila ves čas blizu. V šolo sem hodila po eni najbolj prometnih ulic v Novem mestu. Vsak dan v eno smer 15 minut. Pa mi nikdar, tudi v prostem času ne, ko je bila v ospredju igra, ni padlo na kraj pameti, da bi preizkušala svoje sposobnosti ali se poskušala komu dokazati s hitrostjo – naj gre za vožnjo s kolesom, rolerji ali kasneje, ko sem že imela vozniški izpit, v avtu. Ja, da sem hitro hodila, ker se mi je mudilo, ali ker me je res zanimalo, kako hitro lahko pridem do centra mesta, to se je zgodilo. Tekmovala sem praktično sama s sabo oziroma z urinimi kazalci. Tudi adrenalin na rolerjih, ko sem se spustila v dolino, je bil vedno prisoten. Imela sem očitno srečo, da se glede na svoje številne športne aktivnosti in temperamenten značaj nisem poškodovala. Sploh ker nisem imela vedno ščitnikov na sebi. Neodgovorno, vem.

Danes, ko sem mama in se precej bolj zavedam pomena kakovostnega preživljanja prostega časa, zdravja in drugih vrednot, katerim sledim v življenju in ki jih želim približati tudi hčerkama, pa je skrb za varnost in izogibanje tveganjem za poškodbe še toliko večja. Da o občutku odgovornosti ter dejstvu, da sem hčerkama zgled, ne govorim. Nikjer, niti v lastnem domu, sicer ne moreš biti prepričan, da si popolnoma varen. So seveda nepredvidljive situacije, ki se lahko zgodijo komurkoli in kadarkoli. Toda…

Kot udeleženec v prometu pa nisi nikdar sam. In ni več prostora za igro.

Srčno upam, da bodo vsi vpleteni v to hudo prometno nesrečo, ki v Beli krajini in širšem slovenskem prostoru še vedno močno odmeva, dobili novo priložnost. Vsakdo si jo zasluži. Tudi mladi, vihravi fantje, ki so si tistega sobotnega večera izbrali popolnona napačen kraj za preizkušanje moči.

Zapis je objavljen v tiskani izdaji Dolenjskega lista, dne 22. aprila 2021

Vse enkrat mine

31. 12. 2020 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

Če bi mi kdo lani tak čas rekel, da bo leto 2020 njegovo najboljše, ker je prepričan o sebi in svojih sanjah, bi mu verjela. Ker sem po naravi večna optimistka in ker se mi zdi izjemno pomembno, da dajemo v življenju prednost pozitivnim mislim in občutkom ter da ljudem dopuščamo, da so, kar so. Ali drugače povedano, pa naj se sliši še tako klišejsko, da živimo in pustimo živeti.

Če bi mi kdo lani tak čas dejal, da se poslavlja od leta z grenkim priokusom in da slabše kot je, že ne more biti, pa bi zmajevala z glavo, saj sem človek, ki verjame v dobro. A zdaj, ko se leto 2020, za katerega vsi dobro vemo, kaj ga je najbolj zaznamovalo, poslavlja, se tudi sama veselim, da ga bo kmalu konec.

Občutka, da je en del božično – novoletnih praznikov že za nami, pravzaprav nimam. Tudi zato, ker ne morem preživljati večerov s prijatelji na praznično okrašenih ulicah, ker si ne morem privoščiti rum punča na Adventu v meni ljubem Zagrebu ali pohajkovanja z mojima hčerkama v svetlikajočem se Zavinku. Izjema so trenutki, ko počasi, a zanesljivo praznim dobro založene škatle piškotov in si oblizujem prste zaradi številnih dobrot, s katerimi doma te dni razvajamo naše brbončice. Hvaležna sem za to. Mnogi seveda te sreče nimajo. Mnogi so lačni, premraženi, neprimerno oblečeni in obuti za ta letni čas, brez strehe nad glavo ali v neustrezno urejenih stanovanjih… veliko je osamljenih, zaskrbljenih ljudi, ki tudi v novi letnici na koledarju ne vidijo nič dobrega. Da o bolnih sploh ne govorim. Hudo mi je za vsakogar, ki ne more občutiti čarobnosti decembra.

Pred dnevi se je poslovil velikan slovenske glasbe, Mojmir Sepe, nekaj dni pred njim je slovenska glasba izgubila tudi Tadeja Hrušovarja iz legendarne skupine Pepel in kri. Med iskrenimi ljudmi in Dan ljubezni sta popevki, ki ju niti zob časa ne izbriše iz seznama najbolj prepoznavnih slovenskih popevk. V letu 2020 smo se med drugim poslovili tudi od dolgoletnega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije Janeza Kocjančiča, maratonke Helene Žigon, glasbenika Janeza Zmazka Žana, izumitelja Petra Florjančiča in politika Janeza Stanovnika. Slovenija pa je izgubila še mnogo mnogo drugih ljudi, tudi zaradi korona virusa. Virusa, s katerim se bomo morali naučiti živeti, vsak dan znova. Virusa, ki zagotovo s cepivom, ki je prispelo pred nekaj dnevi, in so ga nekateri državljani že prejeli, ne bo povsem izginil. Ga bomo pa lažje obvladali. Srčno upam, da bo res tako, kot je pred dnevi za STA dejala infektologinja Bojana Beović, tudi vodja svetovalne skupine za covid-19 pri Ministrstvu za zdravje, ko je opomnila, da je epidemijo zelo težko premagati samo z omejitvenimi ukrepi. “Zato bomo zdržali še nekaj mesecev, medtem se bomo uspešno cepili in epidemija bo samo še spomin, kako smo preživeli te čase.”

Ja, dejstvo je, vse enkrat mine. Nič ni večno, sploh pa ne življenje. Ga je pa, navkljub pretresom, vredno živeti.

Med množico želja in voščil, ki si jih izrekamo v teh dneh, izstopa želja po zdravju in notranjem miru. Tudi sama že vrsto let poudarjam – če smo zdravi, imamo možnosti, da naredimo kaj za svojo srečo in srečo svojih bližnjih. Zdrav duh v zdravem telesu nikakor ne sme biti zgolj slogan športno aktivnih ljudi, temveč slogan, kateremu bi moral slediti sleherni posameznik.

Naj bo torej leto, ki prihaja, predvsem zdravo leto. Za vse ostalo bomo že poskrbeli, kajne?

Zapis je bil objavljen v 53. številki Dolenjskega lista, dne 30. 12. 2020

Ni vse črno in belo

10. 11. 2020 napisala Sabina Gosenca 1 Comment

V prvih dneh, ko je bila v Sloveniji ponovno razglašena epidemija zaradi novega korona virusa, je bilo pri večini ljudi moč opaziti reakcije, ki vzbujajo še večji nemir, zaskrbljenost, otožnost. Družbena omrežja so preplavile objave, ki so bodisi v posmeh ali kritiko obstoječi vladi in njenim ukrepom bodisi opozarjajo na vse večje stiske mladih družin, malih podjetnikov, študentov, ki so izgubili priložnost za študentsko delo in podobno. Priznam, tudi zaradi tovrstnih objav, ki samo še povečujejo stopnjo stresa in negativne energije, sem omejila svoj čas, ki ga prebijem na družbenih omrežjih.

A kot vedno pravim, ni vse črno in belo. In ni vse slabo. Prijatelj, samostojni podjetnik in očka dveh šoloobveznih otrok, si je po tistem, ko je moral ponovno zapreti vrata priljubljenega gostinskega lokala, sredi tedna lahko vzel nekaj uric zase in za sprostitev v naravi. Na sončen jesenski dan se je odpravil na Trdinov vrh. Pri dvajsetih je bil prvič na Triglavu, šele pri štiridesetih pa se je, umirjeno in sproščeno, v družbi najdražjih, povzpel na vrh Gorjancev. Ker, pa naj bo to izgovor ali dejstvo, ob delovnih obveznostih in skrbi za lastno družino prej to preprosto ni šlo. Vzpon mu sicer ne bo prinesel dodatnih evrov zaslužka, niti mu ne more plačati položnic. A vse prevečkrat pozabljamo, da sreče ne prinese denar. In da o temeljih za kakovostno življenje ne more (in ne sme) odločati vlada, temveč mi sami.

Sami smo odgovorni za svojo srečo. Čas mask, fizičnih distanc in negotovosti je lahko tudi čas novih priložnosti. Na nas samih je, da se odločimo, ali bomo trenutne razmere izkoristili sebi v prid in se morda v času, ko smo doma, naučili česa novega, morda opravili kak spletni tečaj, prebrali knjigo, ki že dolgo časa čaka, da jo primemo v roke, temeljito pospravili garderobne omare, preizkusili nove recepte in podobno, ali pa se bomo pritoževali, kritizirali druge, negodovali nad odločitvami politikov, tarnali nad dejstvom, da ne moremo v priljubljen lokal na kavo, k frizerki ali kozmetičarki, da ne moremo trenirati v fitnesu…

Pa da ne bo pomote, še kako sočustvujem z znanci in prijatelji, ki poslujejo v tem segmentu in katerih storitvena dejavnost ta čas res trpi! Ukrepi, sprejeti z željo pa omejitvi širjenja korona virusa, so zaustavili družabno življenje in marsikaterega podjetnika pahnili na rob prepada. A prepričana sem, da lahko prav vsak podjetnik ali podjetnica, posameznik ali posameznica, v korona časih naredi korak, ki pelje k novim uspehom. Ni potrebno, da ima na voljo na tisoče evrov. Pravzaprav ima verjetno marsikdo od teh ljudi, ki zaradi ukrepov ne more normalno opravljati svojega dela, precejšen izpad dohodka ali celo že minus na računu kot pa dobiček. Je pa pomembno, da ohrani optimizem, da naredi nekaj drugače in da predvsem ostane človek do ljudi. Ker to se bo prej ali slej obrestovalo.

Kar nekaj mojih znancev, prijateljev, se je v tej »korona krizi« odlično znašlo. O njih bomo še slišali in brali. Ker izstopajo s svojo strastjo do dela, ki ga opravljajo, s svojo pozitivno energijo, vztrajnostjo, predanostjo.

In še nekaj je, kar šteje v teh težkih časih… da znamo ohraniti vero v lepši in boljši jutri. Ni vse črno in belo. Le pomislite na barve mavrice, ko ustvarjate svoje življenje. Tisti, ki jih ni več med nami, te možnosti več nimajo. Vi pa se zanjo lahko odločite vsak dan.

Zapis je bil objavljen v 45. številki Dolenjskega lista, dne 5. novembra 2020.

Spremljajte Dolenjski list tudi na Facebooku.

Vem, da zmorem. Vi tudi!

Kar te ne ubije, te okrepi… Mar res?

Vse enkrat mine

Ni vse črno in belo

SABINA GOSENCA

Kontaktiraj me

Poveživa se na družbenih omrežjih