Marec, tako čudovit mesec! Zelo sem se ga razveselila. Ker dnevi postajajo vse daljši in se narava prebuja, ker je to mesec, v katerem obeležujemo toliko “prazničnih” dni… Dan žena. Dan mučenikov. Gregorjevo, ki je meni še vedno ljubši od valentinovega. Materinski dan. Pa še kakšna obletnica, povezana z zasebnim življenjem, se najde… Veliko razlogov za slavje, razvajanje, za dobro voljo in širjenje pozitivne energije. Velikokrat rečem, da imamo prav vsak dan obilo priložnosti za srečo, zadovoljstvo, ponos, uspeh. Seveda, ob predpogoju, da smo zdravi. To je še vedno vredno največ in ni ga obdobja v življenju, ki bi spremenil to dejstvo. Se pa seveda spreminja naš pogled na to, kaj v življenju je največ vredno.
Marsikomu se je 8. marca 2021 zdelo največ vredno to, da so se v Jugovzhodni regiji in Posavju znova odprle terase gostinskih lokalov in restavracij. Zgodil se je Dan žena, ko v ospredju niso bile le ženske, temveč tudi vsi tisti, ki so si po dolgem času na terasi lokalov privoščili kavo, čaj, sok, pivo ali celo malico oziroma kosilo. Na družbenih omrežjih so se že od ranega jutra vrstili zapisi v stilu: “Dan žena, ki se bo v zgodovino zapisal z zlatimi črkami…” ali pa “Končno smo spet skupaj, pogrešali smo vas!” ter “ Dan, ko me je ati peljal na najboljšo kavico, ki sem jo spet spila iz prave skodelice, ne iz plastične “to-go”!”
8. marca 2021 pa se je zgodilo tudi to, da je bila naša regija dopoldne v središču pozornosti večine slovenskih medijev. Na srečo tokrat zaradi odprtja teras gostinskih lokalov in ne zaradi kakšne tragedije ali kriminalnega dejanja, ki običajno pritegne pozornost in ustvari naslovnice medijev. A v enem trenutku sem pomislila: “Kje pa so bili vsi ti novinarji in snemalci, ko smo bili mi v tistem delu Slovenije, kjer so vrtci in šole ostali zaprti, medtem ko so se drugod že veselili sproščanja korona ukrepov?” Začutila sem nelagodje, nemir.
Pa da ne bo nesporazuma… prav vsakomur privoščim dobre stvari in čim več lepih trenutkov. res iz srca privoščim zadovoljstvo vsem gostincem, ki so znova lahko zagnali svojo dejavnost in postregli svoje obiskovalce. Da bi le trajalo čim dlje in da bi to lahko znova počeli tudi v drugih slovenskih krajih! Privoščim užitke tudi vsem kofetkaricam, pivoljubcem in nasploh vsem, ki ste komaj čakali, da greste na teraso katerega od lokalov ali restavracij.
Sama pa sem ta mestni vrvež in navdušenje spremljala bolj “od daleč” – iz avtomobila, ko sem se peljala mimo, ali preko spleta, kjer sem zasledila nešteto fotografij in zapisov. Imela sem drugačne načrte in opravke, drugačne prioritete. Kavico sem spila doma oziroma v pisarni, v dobri družbi, sončno popoldne pa s hčerkama preživela v naravi in na igralih. Lepo sem se imela. To šteje. Če bi bili lokali odprti tudi po 20. uri, policijska ura pa bi bila odpravljena, bi si takrat lahko privoščila bolj umirjene trenutke – sama ali v dvoje.
Mi je žal, da se to ni zgodilo? Malo pa res. Čisto malo. Ker en delček mene pogreša take večere. A kot mama dveh majhnih navihanih deklic običajno zvečer kar padem v posteljo od utrujenosti, večkrat s katero od njiju v objemu tudi zaspim. Nekaterim to ni dano. Kaj je torej vredno več od tega, da si ljubljen, zdrav in spočit?
In če me vprašate, ali sem že šla na kavo na teraso v tem tednu, ko mi je to v regiji, kjer živim in delam, omogočeno? Ne, nisem. Vsaj ne do tega trenutka, ko tole pišem… Saj bodo še priložnosti. Kajti vsak dan je lahko praznik, če si takšnega naredimo. Če z njim osrečimo še koga, toliko bolje.
Zapis je bil objavljen v tiskani izdaji Dolenjskega lista, dne 11. marca 2021.
