Več kot 100 dni je že, odkar so vrtci in šole za večino zaprti. Več kot 100 dni, odkar se ne izvajajo športni programi za mlade in so telovadnice zaprte. Več kot 3500 znaša številka, zapisana v slovenski statistiki umrljivosti zaradi covida-19. In še vedno je ta hip več kot 1000 ljudi v Sloveniji hospitaliziranih zaradi te novodobne bolezni, ki nam je obrnila življenje na glavo in med ljudmi povzroča vse večji nemir, nezadovoljstvo, stres.
A ob vsem tem se mi zdi, da najbolj odmeva številka 14… “Naslednjih 14 dni bo ključnih” ali “Še 14 dni zdržimo, pa bo…” oziroma stalno poudarjanje v izjavah za javnost: “Malo še potrpimo.” No, teh 14 dni je že zdavnaj minilo, kmalu bomo lahko tej številki dodali ničlo. Žal je večina ne more dodati na računu, ker nima priložnosti za delo. In je zato potrpljenja vse manj, če sploh še kaj. Mnogim je že prekipelo, protesti se vrstijo po vsej Sloveniji, tudi v naši regiji smo jim priča.
Da gre za igro številk, je pred kratkim na novinarski konferenci, na kateri so med drugim govorili tudi o dvomih v zanesljivost hitrih antigenskih testov, dejala celo vodja strokovne skupine za covid-19 Bojana Beović. Ampak veste kaj, meni ta igra številk ni niti najmanj všeč. Raje se igram Človek ne jezi se ali Enko s starejšo hčerko, ter opazujem številke na kartah ali kocki… raje štejem, koliko kock uspe mlajša postaviti v stolp, preden se ta poruši. Veliko bolj všeč so mi tudi številke, koliko korakov sem prehodila v dnevu, ker to pomeni, da sem bila aktivna na svežem zraku, ali koliko nasmehov sem podarila ljudem okoli sebe, ker to kaže na mojo dobro voljo in optimizem. Na srečo me ta še ni zapustil, je pa, če slučajno kdaj gledam poročila (pa je to res redko!), njegova raven včasih na kritično nizki ravni.
Kot da to še ni dovolj, smo poleg številk vsakodnevno obremenjeni še z barvami, konkretno te dni z rdečo in črno. V naši mali deželi, ki je polna čudovitih naravnih zakladov in jo je v minulih dneh znova pobelil sneg, se očitno več ne gremo le delitve na leve, desne in sredinske, ampak tudi na rdeče in črne, morda kmalu na oranžne… Priznam, barva ognja mi je že od nekdaj všeč, tudi rojena sem v ognjenem znamenju. Zato si toliko bolj želim, da bi bila vsa Slovenija čim prej oranžna, ker bi to pomenilo sproščanje ukrepov, ponoven zagon marsikatere gospodarske panoge in več živahnosti na ulicah, v parkih, knjižnicah in galerijah… Imam pa sama najraje modro in zeleno… Ker sta to barvi, ki ju je največ v naravi, v kateri se sproščam, in ker sta to barvi oči mojih najdražjih. Ko se zazrem vanje, začutim nesebično in brezmejno ljubezen, toplino, iskrenost in pozitivno energijo. In to šteje.
In če vas na koncu vprašam: “Katera je pa vaša srečna številka ali najljubša barva?” Mi boste odvrnili v trenutku ali boste potrebovali čas za razmislek? Veste kaj, prav vseeno mi je. Pomembno je, da je vam ljuba, da vam prinaša radost in v vas vzbuja pozitivna čustva. Ker kdaj, če ne zdaj, bomo v ospredje, če ne kar na prvo mesto, navkljub vsemu, kar govorijo številke in katere barve so na korona zemljevidu Slovenije, postavili sebe in svoje srce?
Saj veste, kako pravi misel enega od velikanov ruske književnosti: “Življenje niso dnevi, ki so minili, temveč dnevi, ki smo si jih zapomnili.” Ni jih treba šteti, niti ne označevati z barvami na zemljevidu. Pomembno je, da jih, ne glede na to, kje in s kom smo, cenimo. In se ob tem, ko se jih spominjamo, počutimo dobro.
Zapis je objavljen v Dolenjskem listu, št. 5 – 2021, dne 4. februarja 2021.
