Jasnost v komunikaciji in samozavesten nastop se ne začneta na odru, na sestanku ali pred kamero. Začneta se veliko prej. V tišini. V notranjem dialogu.
Kakšna je tvoja misel zjutraj, ko vstaneš? Si rečeš:
»Spet moram.« ali »Danes imam priložnost.«?
Morda se zdi nepomembno. A prav ta droben notranji stavek določi energijo dneva. Določi ton, s katerim bomo govorili z drugimi, pa tudi to, koliko samozavesti bomo izžarevali navzven.
Jasnost ni le komunikacijska veščina. Je notranja odločitev.
V praksi pogosto učim, kako strukturirati javni nastop, kako jasno povedati sporočilo ali kako zmanjšati tremo. A vedno znova se pokaže, da je največji premik tam, kjer ga ne vidimo – v odnosu do sebe.
Če si rečemo: »To je pretežko zame,« smo že stopili korak nazaj.
Če si rečemo: »To je izziv. Korak za korakom,« smo že ustvarili prostor za rešitev.
Besede niso le opis realnosti. So njen oblikovalec.
Razlika med »moram« in »želim«
Ko si govorimo, da nekaj moramo narediti, ustvarimo notranji pritisk.
Ko si dovolimo reči, da nekaj želimo narediti, vstopimo v prostor izbire.
Namesto:
– »Moram dokončati to poročilo.«
lahko rečemo:
– »Želim zaključiti to nalogo, da bo projekt stekel naprej.«
Na videz majhna sprememba, a občutek v telesu je drugačen. Manj napetosti. Več nadzora in odgovornosti.
Enako velja za izraze, kot sta »vedno« in »nikoli«.
»Vedno mi to spodleti.«
»Nikoli nimam časa.«
Takšne besede ustvarjajo togo, zaprto miselnost. Ko jih zamenjamo z »včasih« ali »trenutno«, si pustimo prostor za spremembo. In tam se začne rast.
Jasnost zmanjšuje stres – tudi v ekipah
Ko na sestanku jasno povemo, kaj je cilj, kdo prevzame odgovornost in do kdaj, zmanjšamo prostor za nesporazume. Ko jasno izrazimo pričakovanja, ustvarimo občutek varnosti.
Nejasnost povzroča stres. Jasnost pa ustvarja zaupanje.
In samozavest je zelo pogosto posledica jasnosti – do sebe in do drugih.
Bodi svoj največji podpornik
Najhitrejši način, da si znižamo samozavest, je notranja kritika.
Najhitrejši način, da jo zgradimo, je zavestna podpora.
To ne pomeni slepega pozitivizma ali zanikanja težav. Pomeni, da si priznamo izziv – in hkrati svojo sposobnost, da ga rešimo.
»Ne znam še.«
»Učim se.«
»Napredujem.«
Ko postanemo svoj največji podpornik, začnemo drugače hoditi, govoriti, odločati. Ljudje to začutijo.
Samozavest ne pomeni glasnosti. Je odraz notranje stabilnosti.
Pozitiven odnos do sebe je nalezljiv
Ko cenimo svoj trud, ko si dovolimo priznati male zmage in ko se z drugimi pogovarjamo spoštljivo, ustvarjamo okolje, kjer se ljudje počutijo cenjene.
Takšno okolje je:
– bolj produktivno,
– bolj sodelovalno,
– manj konfliktno.
In tu pridemo do bistva: jasnost in samozavest nista le osebna zmaga. Sta darilo okolju.
Naredi en korak že danes
Ne potrebuješ velike spremembe. Potrebuješ eno odločitev.
Danes izberi:
– eno besedo, ki jo boš zavestno zamenjal/a,
– eno misel, ki jo boš preoblikoval/a,
– eno situacijo, kjer boš bolj jasen/a.
Morda boš namesto »moram« rekel/a »želim«.
Morda boš na sestanku jasno povedal/a svojo idejo.
Morda boš ob koncu dneva zapisal/a tri stvari, ki so ti uspele.
Majhni premiki ustvarjajo trajne spremembe.
Če te tema zanima bolj poglobljeno, sem o tem pisala tudi v obširnejšem članku v reviji ADMA, kjer podrobneje razlagam konkretne primere iz prakse in vpliv jezika na energijo v delovnem okolju.
Jasnost in samozavest nista rezervirani za izbrane.
Sta veščini, ki ju lahko razvijamo. Če želimo, seveda.
In vsaka veščina se začne z enim stavkom – tistim, ki ga izrečemo sami sebi.
