Včasih dobim občutek, da živimo v času, ko si mnogi želijo predvsem eno: biti všeč čim več ljudjem, čim bolj pogosto, pa brez tveganja. Priznanje, potrditev, všečki, odobravanje. Pa je to res ključno za uspeh?
Kot novinarka, voditeljica, predavateljica in moderatorka dogodkov sem se v preteklosti pogosto spraševala, ali sem povedala dovolj prav in dovolj na kratko, ali sem bila dovolj prijazna, dovolj zanimiva, dovolj dobra… ali je bila moja frizura všečna in moja obleka po zadnji modi?
In ja – v takem razmišljanju človek hitro začne prilagajati samega sebe. Svoje mnenje pove malo bolj previdno, kakšno misel raje zadrži zase, včasih pa se tudi ukloni pričakovanjem drugih. Samo zato, da bi bil bolj sprejet.
A sčasoma sem spoznala nekaj zelo preprostega, pa hkrati ključnega za osebno zadovoljstvo:
Če želiš biti všeč vsem, moraš prej ali slej nehati biti popolnoma zvest sebi. To pa je cena, ki je nisem pripravljena plačati. Biti zvesta sebi je zame eno ključnih načel delovanja.
Ne trudim se več ugajati vsakomur. Ker vem, da to niti ni mogoče. In prav je tako. Kar pa seveda ne zmanjša moje profesionalnosti, zavzetosti za delo, ki ga opravljam, zavedanja, kakšno odgovornost imam, ko sprejmem npr. ponudbo za vodenje prireditve ali izvedbo izobraževalne delavnice.
Ko nehaš ugajati vsem, se zgodi nekaj zanimivega. Postaneš bolj zvest/a sebi, misli postanejo bolj jasne. Morda si tudi z besedami upaš povedati več, a še vedno spoštljivo. In nenadoma te veliko manj skrbi, komu si všeč.
Vedno bodo namreč obstajali ljudje, ki jim tvoj način razmišljanja ne bo blizu, ki jim tvoja energija ne bo ustrezala. In vedno bodo ljudje, ki bodo v tem, kar delaš, videli nekaj, kar jim ni všeč. To je del življenja.
Kakšni ljudje pravzaprav želimo biti?
Takšni, ki znamo drug drugega spodbuditi, ali takšni, ki najprej poiščemo napako? Takšni, ki v ljudeh vidimo potencial, ali takšni, ki radi poudarimo, zakaj nekaj ne bo uspelo? Takšni, ki nekaj naredimo – ali takšni, ki ob strani komentiramo, kaj bi bilo treba narediti drugače?
Vsak dan imamo priložnost izbrati.
Lahko smo ljudje, ob katerih se drugi počutijo manjši. Lahko pa smo ljudje, ob katerih nekdo začuti pogum, da naredi naslednji korak.
Res je, včasih so za to potrebne le čisto preproste stvari. Spodbudna beseda, iskren kompliment, zaupanje, da nekdo zmore več, kot misli sam.
Ljudje si ne zapomnimo vedno natančnih stavkov. Zapomnimo pa si občutek. Zapomnimo si ljudi, ob katerih smo se počutili dobro, ob katerih smo imeli občutek, da smo lahko to, kar smo.
Zato se danes veliko manj ukvarjam z vprašanjem, ali sem vsem všeč. Veliko bolj mi je pomembno, ali sem res povedala, kar mislim ter pri tem ostala zvesta svojim vrednotam. Pa tudi to mi je pomembno, ali sem s svojim delom, besedami ali energijo komu vsaj malo polepšala dan.
Če je odgovor na to vprašanje da, potem vem, da sem na pravi poti.
In morda je to vprašanje, ki si ga lahko večkrat zastavimo tudi sami: Ne komu želim biti všeč, ampak kakšen človek želim biti.
