Se strinjaš s trditvijo, da moč sodelovanja in povezovanja ne pozna meja? Jaz vsekakor se, četudi mi samota včasih paše. V bistvu mi paše čedalje bolj, vsak dan vsaj malo. Da si napolnim baterije, da ostajam v stiku sama s sabo. Tudi na sprehod več ne grem s slušalkami v ušesih kot nekoč, pogosto se tudi po kakšnem daljšem sestanku ali vodenju prireditve vozim domov v tišini. To je moj način, da zbistrim misli, prediham…
Ko pa gre za nagovarjanje občinstva, ozaveščanje, ko gre za stvari, ki imajo vpliv na družbo, mi je pa še kako pomembno, da se podobno misleči posamezniki povežemo, si izmenjamo mnenja in izkušnje, se med seboj podpiramo in smo drug drugemu v oporo, ko je težko.
Nisi samo številka
750 ljudi je naročenih na moj LinkedIn e-novičnik Komunikacijski kompas, ki ga prejmeš lahko tudi na svoj e-mail. Veliko! Več, kot sem si pred letom dni, ko sem začela s tem projektom, sploh upala pomisliti. Vsak teden se nekaj ljudi prijavi na novo, brez posebnega pošiljanja vabil.
Ampak ne, ti, ki tole bereš, nisi samo številka. Ne glede na to, ali se poznava osebno ali ne, mi pomeniš več.
Zakaj? Ko sem začela z ustvarjanjem tovrstnih vsebin in izobraževalnih dogodkov, sem si rekla, da želim deliti svoje znanje in izkušnje s povsem preprostim razlogom – ker vem, da je med nami veliko ljudi, ki jim je mar za komunikacijo in odnose. Ker vem, da s svojim znanjem in izkušnjami lahko pomagam ta svet narediti lepši, odnose pa boljše.
In če si ti tisti/a, ki me spremljaš, ko iz tedna v teden delim vsebine s področja komunikacije, javnega nastopanja in odnosov z javnostmi, to pomeni, da nas ni malo, ki se zavedamo moči besed in dejanj.
Sodelovanje – čar, ki včasih tudi zaboli
Čeprav verjamem v moč sodelovanja, vem, da ni vedno lahko. V svoji 25-letni karieri – od korporativnih hodnikov do prizorišč prireditev in snemalnih studiev – sem se naučila, da sodelovanje nikoli ni le delitev nalog in opravljanje le-teh, da na koncu sestavimo čudovit mozaik zgodbe. Je preplet osebnosti, egojev, občutkov, ambicij in energij.
Pri voditeljih, novinarjih in urednikih je ta preplet še posebej očiten, čeprav javnost tega ne vidi – vidi le končni produkt.
Zakaj tako rada snemam podkaste, pomagam soustvarjati zgodbe, se kot voditeljica prireditev občasno angažiram tudi kot piarovka? Ker vem, da zgodbe nastanejo skupaj. Da brez dobrega sogovornika ni iskrenega pogovora. Da brez usklajene ekipe ni čarobne prireditve. In da brez razumevanja in komunikacije tudi najboljša ideja ne zaživi.
A priznam – ni vedno enostavno. Ko se združi več različnih karakterjev, hitro pride do trenj, nerazumevanja, različnih pogledov na isto stvar. Strah, da bo kdo vzel zasluge, da nas nekdo ne bo slišal, da bomo dali več, kot bomo prejeli, je povsem na mestu.
Tudi sama sem se že kdaj opekla – zaupala napačnim ljudem, bila tiho, ko bi morala postaviti mejo. A z leti sem prišla do pomembnega spoznanja:
Sodelovanje ni šibkost, temveč preizkus zrelosti. Pomeni znati zaupati, a tudi znati reči ne. Pomeni sprejeti, da popolnih ekip ni – obstajajo pa ekipe, ki rastemo skupaj.
Ne iščimo torej popolnosti. Iščimo namen. Če v skupini vidiš smisel, ne obupaj, ko je prvič ranjen tvoj ego. Ker tam, kjer se učimo sodelovati, se v resnici učimo – o sebi.
