»Kaj naredim, če srečam ljudi, ki ne bodo marali mene ali stvari, ki jih počnem?«
je vprašal majceni zmaj. »Nadaljuj svojo pot,« je rekel veliki panda.
»Boljše je izgubiti druge kot samega sebe.«
To je eden od mnogih navdihujočih odlomkov iz knjige Jamesa Norburyja, ki je po navdihu iz budistične filozofije in duhovnosti ilustriral pustolovščine velikega pande in majcenega zmaja, da je z množicami po vsem svetu delil misli, ob pomoči katerih se je prebil skozi najtežja obdobja svojega življenja.
Ta knjiga in tudi njej podobne so moje vsakodnevne spremljevalke. Največkrat jih vzamem v roke tik pred spanjem ali pa preberem nekaj vrstic ob jutranji kavi. To me sprošča, umirja, tudi osredinja na tisto, kar mi je v življenju resnično najpomembnejše: biti zvest sebi in svojim vrednotam, biti hvaležen za dobre stvari in dobre ljudi, biti tu in zdaj ter se zavedati pomena zdajšnjega trenutka.
To ni pomembno le za notranji mir in dobro psihično počutje, ampak tudi zato, ker s svojo energijo velikokrat puščamo odtise tudi na delovnem mestu, v odnosih z drugimi ljudmi, v okolju, kjer živimo. Če svoje misli delimo tudi na družbenih omrežjih, pa je naš vpliv še toliko širši.
Naša energija, naše vrednote, naše misli – vse to ustvarja svet, v katerem živimo.
Ko sem pred dvajsetimi leti prav za svoj 25. rojstni dan pristala v bolnišnici in sem vedela, da me naslednji dan čaka operacija, za njo pa neko novo obdobje, povezano z diagnozo maligni melanom, se je v meni prebudilo posebno spoznanje. Spoznanje ali odločitev, kakor koli že to imenujem, da bom vedno v življenju delala stvari, ki jih imam rada in ob katerih se dobro počutim. Da ne bom delala nečesa zato, da bi ugajala drugim, temveč zato, ker v sebi čutim, da je to prav, da je to del mene, da je to nekaj, kar je skladno z mano, mojimi občutki, mojimi vrednotami. Seveda kdaj pa kdaj padem, življenje tudi mene preizkuša na različne načine. A vedno se poberem. Grem odločno, pogumno, včasih tudi drzno naprej.
Pri svojem delu sem imela že večkrat priložnost, da sem mladim podjetnikom in podjetnicam ali tistim, ki si to želijo postati, delila svoje znanje in izkušnje. Pred kratkim sva s kolegico iz Podjetniškega inkubatorja Bela krajina, kjer vsakodnevno ustvarjam v coworkingu, snemali video in mi je potarnala, da ni zadovoljna s tem, kako je njen glas slišati v posnetku. Povedala sem ji, da ni edina, saj velikokrat slišim koga, ki pravi, da ne more slišati svojega glasu ali videti sebe v posnetku. Da ima tremo, da ima občutek, da je njegov glas nadležen, da nima nič pametnega povedati … Jaz pa res verjamem, da vsakdo v sebi nosi kakšno zanimivo zgodbo.
Leta in leta sem nabirala kilometrino, da sem danes to, kar sem. Da mi ni problem prijeti mikrofon v roke, nastopati pred kamero ali množico ljudi, sodelovati pri snemanju videa. No, moj dragi bi še danes rekel, da tudi ne znam na kratko povedati bistva. Ampak drži, da vaja dela mojstra. Vedno. Večkrat ko poskusimo, bolj smo suvereni, jasni, odločni. Z vsakim izzivom, ki požene kri po žilah, naredimo korak naprej.
Seveda pa se moramo sami odločiti in ne obstati na mestu. Iti naprej. Pa kdaj naredimo korak vstran ali korak nazaj, se zamislimo in spet nadaljujemo. Pomembno je, da se zavedamo, da so padci in neuspehi del vsake zgodbe o uspehu. Pravzaprav so to trenutki, v katerih se naučimo največ o sebi in svojih sposobnostih.
Nobena pot do uspeha ni ravna. In nihče še ni uspel, ne da bi prej večkrat kaj naredil narobe in se ponovno lotil dela.
Zapis je bil objavljen v Dolenjskem listu, dne 25.1. 2024.
