Ko si enkrat mama, se prioritete spremenijo. Življenje se obrne na glavo. Dobi dodano vrednost. Začneš se dejansko zavedati dragocenosti trenutkov, časa, tega, da živiš in ljubiš. Prinese pa tudi tisto, kar morda marsikdo na dolgi rok občuti kot napor ali nezadovoljstvo – pomanjkanje časa zase, neprespanost, utrujenost, občutek, da si sam/a za vse…
Znano?
Glej, če nisi mama, potem tale zapis ni zate, ne bo ti kaj dosti pomenil. Mislim, lahko ga prebereš do konca, bom ful vesela, ker to pomeni, da ti ni vseeno zame… In cenim to.
No, pa da se vrnem k poanti današnjega pisanja.
V minulem tednu od delovnih obveznosti nisem naredila praktično ničesar. Ker je najprej zbolela mlajša hči, zatem pa sem z vročino obležala še jaz. Nekaj malih stvari sem uredila preko telefona, pripravila nekaj preprostih objav za naročnike, si zapisala ideje in stvari, ki jih ne smem pozabit, kaj več že nisem zmogla. Vedela sem, da na srečo nimam nobenih nujnih sestankov, spletnih predavanj, prireditev, ki bi od mene zahtevale, da sem “ready za akcijo na polno”. Vedela sem, da bo vse tisto, kar sem sicer načrtovala v svojem 4-urnem (!) delovniku, lahko počakalo.
Sem pa veliko počivala. Koliko litrov čaja z medom in raznimivi domačimi zvarki sem spila, nisem štela. Zelo veliko, to vem. Predvsem pa so bili to dnevi za božanje, stiske rok, crkljanje pod odejo in spanje. Seveda so mi misli kdaj pa kdaj ušle še kam drugam. Sploh ker sem imela tudi čas za branje, to pa v meni vedno odpre neka nova obzorja in se v mojih mislih rodijo nove ideje.
Potem je prišel vikend.
Po petih dneh bit znova na zraku, s hčerkico sva šli na kratek sprehod – milina.
Tašča je spekla fritule – mljask!
Ta starejša hči je šla v kino in prespat k babici v NM – superca.
Dragi je imel večer in noč zase in za prijatelje – tut to je fajn.
Čez vikend sva midve obe prišli k sebi, končno.
In minulo noč je hči po tednu dni znova spala v svoji postelji, prespala je vso noč in šla danes vsa nasmejana v vrtec. Končno lahko rečem, da sem se naspala tudi jaz.
OK sem, ker sem si dovolila POČIVATI.
OK sem, ker sem poslušala svoje TELO, ki mi je dalo vedeti, da ne zmore.
OK sem, ker sem bila ves ta čas osredotočena na LJUBEZEN.
OK sem, ker sem že zdavnaj ozavestila, da DELO LAHKO POČAKA.
In zdej grem lahko novim izzivom naproti.
Kaj pa ti?
Če si prišel oz. prišla do konca tega zapisa, mi sporoči… se je v tebi prebudil občutek:
a) sočutja ?
b) slabe vesti ?
c) večjega zavedanja lastne vrednosti?
d) dodatne motivacije/isnpiracije ?
e) hvaležnosti, ker si zdrav(a)?
V bistvu je vse, kar sem dejansko želela z objavo, dati ven sebe in svoje občutke. Da veste, kako razmišljam, kako se počutim. Nimam kaj skrivat. Tako delujem tudi v poslu – sem iskrena do sebe in ljudi, s katerimi delam, tako delujem tudi na družbenih omrežjih. Pri meni ni filtrov, ni pretvarjanja. Samo sem. Dajem sebe in svoje znanje, svojo srčnost, predanost, ljubezen.
Enim je to kul, drugim je brezveze.
In tako je čisto OK.
