Moja starejša hči, četrtošolka, je v minulih dneh dobila svojo prvo neopravičeno uro. In to pri enem njenih najljubših predmetov – športni vzgoji. Ne bom pisala podrobnosti, zakaj, pa vendar želim dodati, da sem se popolnoma strinjala z razredničarko, ki je zapisala:
»Vesela sem, da ste ji pojasnili, da jih o odpadlih urah učitelji pravočasno obvestimo. Učiteljici se je opravičila. Ura bo neopravičena, da bo lekcija učinkovala. Iz napak se učimo.«
Ta dogodek me je spomnil na moja osnovnošolska leta …
Bila sem odličnjakinja, vzorna učenka. Zgovorna, aktivna pri različnih dejavnostih, brez večjih pubertetniških izpadov ali kakršnih koli drugih težav.
Ko sem bila na drugi strani…
A ko sem v 7. razredu dobila svojo prvo neopravičeno uro, sem mislila, da me bo pobralo od strahu. In to še ni bilo vse.
Ker smo s sošolci in sošolkami šli špricat uro biologije ravno v času, ko bi morali pisati kontrolko, je sledil opomin. Še danes se živo spomnim tega dogodka. Solz, skrbi in vprašanja: Kako to povedati staršem?
Očetu si tega nisem upala povedati najprej – vedno sem več zaupala mami. A mami je bila takrat na službeni poti in se je vračala pozno zvečer, ko bi jaz že morala spati. Pa seveda nisem.
Ko je prišla domov, je takoj opazila moj resen obraz in bila začudena, zakaj še ne spim. Ko sem ji v solzah povedala, kaj se je zgodilo, se ne spomnim več njenih natančnih besed. Se pa zelo dobro spomnim, kako sem se ob njih počutila.
Nisem dobila kazni. Dobila sem tolažbo, ki sem jo tisto noč najbolj potrebovala.
Ko je mami kasneje povedala očetu, se je ta seveda jezil – a ne tako, kot bi se, če bi mu to povedala jaz.
Ta dogodek mi je povzročil precej nelagodja in solz, ni pa travmatično zaznamoval mojega otroštva. Tudi kasneje, v gimnaziji, ne vem, če sem v štirih letih dobila kakšno neopravičeno uro. Morda eno. Več ne. Zagotovo bi se je spomnila.
Lekcija, ki ostane
Zakaj sem to delila z vami? Zato, ker me je dogodek s hčerko znova opomnil, kako pomembno je, kako se odzovemo na napako. Ne samo kot starši, ampak kot ljudje.
Napake same po sebi niso problem. Problem postanejo takrat, ko jih pospremijo strah, sram in tišina.
Kot mama si želim, da moji hčerki vesta, da posledice obstajajo – a hkrati tudi to, da sta slišani, sprejeti in varni, ko jih doživita. Da se znata opravičiti. Da znata prevzeti odgovornost. In da vesta, da napaka ne definira njune vrednosti.
Kot komunikacijska strokovnjakinja pa vem, da se prav tu začne iskrena komunikacija. V tem, kako poslušamo. Kako reagiramo. Kako damo prostor pogovoru, ne pridigi.
Otroci se ne učijo iz naših besed. Učijo se iz našega zgleda.
Neopravičena ura ni poraz. Je priložnost.
Priložnost za pogovor. Priložnost za prevzem odgovornosti. Priložnost za učenje – ne iz strahu, ampak iz razumevanja.
Kako se pa ti odzoveš, ko otrok naredi napako? Z jezo, tišino … ali s pogovorom?
In če ne gre za otroka, se tvoja komunikacija oziroma reakcija kaj spremeni?
