Tega pisanja se lotevam že več dni. Delno zato, ker sem v minulih dneh res bila bolj ali manj »na off« in sem uživala v družinskih trenutkih, delno zato, ker nisem imela pravega navdiha za pisanje. Vse do danes…
Zdaj, ko tole pišem, se počutim tako kot pred več kot desetimi leti, ko je bilo novinarsko ustvarjanje še del mojega vsakdana.
Pisala sem bloge in članke za številne revije in časopise, snemala TV oddajo in ustvarjala novinarske prispevke v obdobju, ko še ni bilo UI, da bi nam pomagala pri strukturiranju besedil, krajšanju člankov, predlogi za naslove itd.
No, ti kar povem – nič od tega, kar sem napisala v uvodu ali kar sledi, ni napisal Chat GPT. Niti za oblikovanje strukture ga ne bom prosila, čeprav mi največkrat pomaga ravno pri tem. Tudi naslov ni njegov predlog.
Večina mojih prispevkov, ki jih delim z javnostjo na družbenih omrežjih, po e-pošti (za tiste, ki so naročeni na moj e-novičnik Komunikacijski kompas) ali kje drugje na spletu, je v največji možni meri povsem mojih.
Prisegam na avtentičnost, iskrenost, pristnost.
Ne rabim obljubljati, da bo tako tudi v prihodnje. Zakaj? Zato, ker preprosto – želim, da veš, kdo sem. Da me začutiš, četudi me osebno morda (še) ne poznaš.
Ko vstopim v prostor med neznane ljudi, želim, da začutijo mojo energijo.
Ko nagovorim občinstvo, ki me posluša (in opazuje) na nekem predavanju ali delavnici, želim, da pustim dober vtis.
Ko delim svoje znanje in izkušnje, želim, da me ljudje razumejo in odnesejo od tistega, kar povem, največ, kar v dani situaciji lahko.
Rada motiviram – in navdihujem.
Rada govorim – in tudi poslušam.
Rada pomagam drugim na poti do uspeha – in s tem napredujem tudi sama.
Vem, da nisem popolna. Kdo pa je?
Ne trudim se ugajati vsem. Nič več.
Vem tudi, da je prepričati že prepričane nemogoče.
Zato energijo raje vlagam tja, kjer jo dobim tudi nazaj.
Kar ti resnično želim v novem letu, poleg zdravja, seveda, je to – da ostaneš zvest(a) sebi, slediš svojim sanjam, verjameš v dobre stvari in dobre ljudi.
Večkrat se ustavi, zadihaj, začuti trenutek v vsej njegovi polnosti. Je le trenutek. In že ga ni več.
Večkrat izgovori magične besede: »Prosim.«, »Hvala.«, »Oprosti.«
Pokaži ljudem, ki jih imaš rad(a), koliko ti pomenijo – ne v obliki materialnih stvari, ampak s svojo prisotnostjo, časom, ki jim ga nameniš, spodbudnimi besedami, toplimi objemi…
In… lepo te prosim… ko pride čas, da napišeš voščilo, čestitko, zahvalo… ne prosit ChatGPT-ja, da si nekaj izmisli namesto tebe. Ne dat njemu navodilo, da ti spiše zahvalni govor ali verz na rojstnodnevno čestitko. Ni potrebe.
Če v srcu nosiš ljubezen in če ti je mar za komunikacijo in odnose, potem lahko srčno voščilo ali lepo misel napišeš tudi sam(a).
Ko govori ljubezen, se zaiskrijo oči in ideje pridejo same od sebe.
V svetu, kjer je vsega preveč, pristnosti in srčnosti pa premalo, si v novem letu sama želim ravno največ tega. Saj za srečo in veselje ne potrebujemo veliko.
Sr(e)čno 2026.
In HVALA, KER SI.
