Dolga leta je bil moj december podoben lovljenju lastnega repa. Dogodki, projekti, roki, e-maili, še nekaj snemanj, še en nastop, še ena prireditev, še en trening… In ko sem prišla domov, so me čakali še drugi »projekti« — moji dve mali navihanki, ki nista razumeli, zakaj ima mama ravno decembra najmanj časa.
In priznam: ravno decembra sem največkrat govorila prehitro, odgovarjala med potjo, pozabila, kaj sem obljubila, hodila prepozno spat, jedla nezdravo, se prebujala z mislijo, da sem kje izpustila nekaj pomembnega.
Z leti pa sem ugotovila…
December se ne umiri sam od sebe. Umiti ga moraš ti.
Najprej v sebi — in šele potem v svoji komunikaciji.
Zato sem se letos namenoma odločila za drugačen pristop: nekaj dni manj dela, nekaj več miru, manj tekanja, več prisotnosti. In tudi moja komunikacija je mehkejša, počasnejša in veliko bolj iskrena.
Tukaj je sedem stvari, ki so meni spremenile december — in morda bodo tudi tebi. Posebej, če si mama, oče, podjetnik, vodja ali samo človek, ki letos ne želi več na “avtopilotu skozi praznike”.
7 načinov, kako upočasniti komunikacijo, da zveni jasneje in bolj iskreno
1. Dih med stavki – ker otroci hitro začutijo naš tempo
Ko hitimo, hitijo tudi naše besede. Pri sebi sem opazila, da sta hčerki takoj bolj razburjeni in ne upoštevata navodil, če jaz govorim v “turbo načinu”. Namesto: »Počakaj malo, samo še to moram naredit, prosim, ne moti me!« raje rečem: »Daj mi 5 minut, da dokončam. Potem se greva igrat.«
En vdih, ena jasna meja — in veliko manj stresa za vse.
2. Krajši stavki, manj razlag — več resnice
Starši imamo pogosto občutek, da se moramo vsem opravičevati in vse razlagati. Ampak jasnost ne potrebuje dolgih povedi.
Primer: »Danes ne zmorem več. Utrujena sem. Se jutri pogovorimo o tem.« To sem se morala naučiti.
V bistvu se učim še vedno. Vsak dan znova. Včasih padem, da preveč govorim, mi pove tako partner kot hčerki sami – s svojimi dejanji, ker vidim, da sem govorila preveč in jima pol stvari ni ostalo v spominu.
3. Tišina je včasih največje darilo doma in v službi
Tišina ni odsotnost. Tišina je prostor, v katerem se ljudje čutijo varne.
Učim se jo uporabit čim večkrat, ko se hčerki prepirata. Je kar izziv, ja.
Mi pa zelo paše tišina, ko delam, ko se vozim v avtu, ko grem na sprehod. Včasih celo pospravljam rada v tišini. Da tega, kako pomembno je v komunikaciji kdaj ostati tiho, ker sogovornik potrebuje trenutek, sploh ne omenjam. Tišina pomiri, še preden karkoli povemo.
4. Opravičevanje zamenjam za hvaležnost
To je bil moj najtežji decembrski premik. »Oprosti, ker zamujam z odgovorom.« »Oprosti, ne utegnem.« »Oprosti, spet mi je vse ušlo.«
Danes večkrat rečem: »Hvala za potrpljenje. Res cenim.« In občutek je popolnoma drugačen. Tudi v meni.
5. Priznam, ko sem utrujena
Mame (in očetje) pogosto skrivamo utrujenost, kot da je to nekaj, kar ne spodobi. Pa je najbolj človeška stvar na svetu. »Danes nimam prave energije. Potrebujem mir. Nadaljujmo jutri.« Ko sem to prvič izrekla brez slabe vesti, sem vedela, da sem odrasla — ne popolna, samo iskrena.
6. Meje postavim prej, ne takrat, ko sem že na robu
Letos sem se že konec novembra odločila, da bom decembra delala manj. Da bom več z najdražjimi. Da ne bom lovila zadnjih dni za pošiljanje voščilnic in peko piškotov. Da bom lahko v miru prebrala kakšno knjigo pod toplo odejo, si pogledala kak film…
In najlepše je, da mi ljudje, ki bi sicer želeli, da nekaj naredim še letos, to spoštujejo — ker čutijo iskrenost, ne izgovorov. Svoje delovne projekte bom naprej izvajala januarja. Takrat bom res zbrana in prisotna, kar si moje stranke tudi zaslužijo.
7. Govorim tako, da me doma in v službi lahko začutijo
Ko upočasnim svojo komunikacijo, moje besede nosijo več topline. Hčerki to občutita takoj. Udeleženci na mojih delavnicah oziroma stranke prav tako. In tudi jaz sama.
December ne potrebuje popolnosti. Potrebuje prisotnost. In ta se začne pri ritmu, v katerem govoriš — in živiš.
Če si tudi ti starš, ki poskuša uskladiti vse svetove hkrati: verjemi, ni ti treba ničesar dokazovati. Tvoja prisotnost je dovolj. In tvoj december si zasluži prostor, ne pritisk.
