V življenju pogosto iščemo hitre rezultate. Radi bi napredek brez ovinkov, spremembe brez nelagodja in samozavest brez vaje.
A izkušnje – tako osebne kot profesionalne – vedno znova opominjajo, da gre redko za en sam velik preboj. Veliko pogosteje gre za majhne korake. Za ponavljanje, potrpežljivost in za zaupanje, da vaja resnično dela mojstra.
Kot otrok sem bila sama zelo radovedna – vedno v gibanju, vedno v iskanju novih znanj, ljudi, izkušenj. Danes, ko točno vem, v čem sem dobra in kaj me veseli, se še toliko bolj zavedam:
Brez učenja, ponavljanja in vztrajnosti ni rasti. Ne osebne. Ne profesionalne.
To miselnost želim prenašati tudi na svoji hčerki, ki se ob mnogih šolskih obveznostih učita potrpežljivosti in zaupanja v proces tudi na raznih interesnih dejavnostih.
Pred več kot štirimi leti je moja starejša hči, takrat prvošolka, na enem dogodku v sklopu praznovanja Svetovnega dneva športa, izrazila željo, da bi preizkusila športno plezanje. Priznam, da me je presenetila s svojo odločnostjo. Brez oklevanja je stopila v vrsto, si ob pomoči inštruktorja nadela pas in začela plezati. Korak za korakom. Oprijem za oprijemom. Vedno višje.
Ni me skrbelo, ali zmore fizično. Bolj me je zanimalo, kako bo reagirala, ko bo dojela, kako visoko je. Ko bo sama. Ko ne bo nikogar ob njej.
Priplezala je do vrha. Zaploskala sem ji – ponosno in iskreno. In potem je prišel trenutek sestopa. Tam se je začela prava vaja. Ne greš dol tako, kot greš gor. Ne gre hitro in ne gre po svoje. Gre z navodili izkušene osebe, s poslušanjem, s potrpežljivostjo in zaupanjem nekomu, ki ve več od tebe.
S pomočjo inštruktorja se je varno vrnila na tla. Navdušena. Ponosna.
Danes na plezalno steno ne hodi več. A to sploh ni pomembno. Pomembno je nekaj drugega.
Takrat se je naučila, da uspeh ni en sam pogumen skok, ampak zaporedje majhnih, zavestnih korakov. Da ne gre vedno hitro in da ni vedno popolno. Včasih prideš do vrha, drugič pa obstaneš na polovici. In vse to je v redu.
»Vaja dela mojstra,« sem ji takrat rekla. To ji še danes velikokrat povem… In to sploh ne velja le za šport. Velja tudi za komunikacijo, javni nastop, za odnose. Tudi za delo na sebi.
Vaja dela mojstra, ni le pregovor. To je miselnost, ki ti pomaga ostati miren tudi takrat, ko ne gre vse po načrtu. Ko rezultat ne pride takoj. Ko se moraš ustaviti, poslušati, ponoviti in vztrajati.
In dobra novica? Te miselnosti se lahko naučiš – ne glede na leta. Če je še nimaš, je morda danes pravi trenutek, da jo začneš zavestno graditi.
