Ko mi nekdo reče: »Imaš 10 minut, greva na kavo?«, povabilo zavrnem… ni mi do hitenja. Kava je zame »gušt«. Užitek, ritual. Če jo le imam možnost spiti v miru. Zjutraj, ob zajtrku ali po njem. Običajno je po 13. uri še druga kava, to je pa tudi vse.
No, vsaj do nedavnega je bilo tako.
Te dni preizkušam trendovsko kavo – Coffee 2.0. Najprej, ko sem zasledila oglas in vsebine o tem zdravilnem napitku, sem pomislila: »Pa saj meni turška kava zjutraj, z mlekom, ob zajtrku ali po njem, tako paše in mi ne škodi. Po njej se prebudim in dobro počutim.« Ampak potem sem se malo bolj poglobila v sestavo tega napitka, pa ko sem videla, da obstaja še okus kakava in vanilije, sem si rekla: »Probat ni greh. Če ne poskusim, ne bom vedela, kaj bi lahko bilo drugače.«
In tako mineva prvi teden, odkar spijem samo eno kavo dnevno, pa še to je ta t.i. Mushroom coffee, z okusom kakava in vanilije. No, vmes sem enkrat popoldne spila še manjšo turško kavo z mlekom, v družbi mojega dragega. Najin skupni čas. Najina vikend rutina. Za dobro razpoloženje in za pogovor o načrtih. Vmes sta v kuhinjo, medtem ko sva midva pila kavo, prišli še hčerki, in je bil to čas za skupno crkljanje in pogovor. Zanj v hitrem tempu življenja ne bi nikoli smelo zmanjkati časa, pa se vendarle večkrat zgodi, da se tudi takšne stvari opravijo na hitro.
Sem človek, ki ne mara polovičarstva. Hitenja tudi ne.
Zato sem, za začetek tedna in za motivacijo, strnila na kup 5 pomembnih lekcij oziroma spoznanj, ki se mi zdijo ključna za kakovostne odnose, uspešno življenje in dobro počutje.
Zdi se mi pomembno:
1. Da si vzamemo čas – resnično, zavestno, brez hitenja.
Naj bo to kava, pogovor, sestanek ali trenutek tišine. Kadar hitimo, slišimo manj. Če pa upočasnimo, začnemo razumeti – sebe in druge. Kakovostni odnosi ne nastajajo v desetih minutah med dvema obveznostma, ampak v prostoru, kjer si dovolimo biti prisotni, in kjer nam izkazovanje čustev, kakršna koli že ta so, ne predstavlja težave.
2. Da ne delamo stvari napol – ne v odnosih in ne v komunikaciji.
Polovična pozornost rodi polovične rezultate. Ko nečemu rečem »da«, želim biti tam z glavo, srcem in dobro energijo. Tisto, ki odseva mene in moj značaj in vrednote, ki me vodijo v življenju. In enako velja tudi za ljudi okoli mene – vsak si zasluži občutek, da je slišan, viden in spoštovan.
3. Da poslušamo več, kot govorimo – in govorimo takrat, ko imamo kaj povedati.
Prava komunikacija se ne začne z besedami, ampak s poslušanjem oziroma s sposobnostjo, da ne prekinjamo, ne sodimo in ne hitimo z odgovori. Ko znamo poslušati, tudi naše besede postanejo bolj jasne, mirne in prepričljive.
4. Da ostajamo pristni – brez potrebe po popolnosti.
Ne stremim k popolnosti. Verjamem pa v iskrenost, toplino in človečnost. Ljudje to začutijo, tudi če kdaj naredim kakšno napako.
5. Da si dovolimo spremembe – tudi tam, kjer smo mislili, da je vse že v redu.
Če ne poskusiš, ne veš. Radovednost, odprtost in pripravljenost na majhne premike nas ohranjajo žive, ustvarjalne in v stiku s sabo. Rast se ne zgodi z velikimi preskoki, ampak z drobnimi, zavestnimi koraki.
Zato ta moj današnji zapis sploh ni zgodba o kavi. In da ne bo pomote – nič nisem plačana za to. Je pa vsekakor zgodba o tem, da si dovolimo upočasniti, začutiti, biti bolj prisotni. V odnosih, komunikaciji in v življenju nasploh.
Če si tale moj zapis prebral/a do konca, sem ti hvaležna. To pomeni, da ti je mar za komunikacijo in odnose.
Me pa zanima, kateri mali ritual v dnevu pa tebi pomaga, da upočasniš in ostaneš v stiku s sabo?
