Velikokrat slišim: »V poslu ni prostora za čustva.« Sama sem, ko sem bila del korporativnega sveta, večkrat naletela na ta pogled. Tako pri delodajalcih kot pri sodelavcih. Sploh če sem kdaj zaradi kakšnega slabega dne, pretresa v zasebnem življenju, prišla v službo pod vtisom dogodkov prejšnjega dne, večera ali celo tistega jutra…
Toda – posel je veliko več kot številke, strategije in procesi. V njegovem jedru so ljudje – in ljudje delujemo na osnovi čustev, potreb, želja. In vsi smo krvavi pod kožo.
Če želimo graditi dolgoročne odnose, ki temeljijo na zaupanju, naj se v našem poslu najde prostor tudi za osebne zgodbe. Ravno zgodbe so namreč tiste, ki prebujajo čustva, zaradi njih si nas ljudje bolj zapomnijo.
Zakaj so zgodbe močnejše od številk?
Številke in podatki prepričajo razum, zgodbe pa nagovarjajo srce. Ko nekomu povemo osebno zgodbo, se vklopijo čustva in empatija, ustvarimo občutek pristnosti, ljudje si nas bolj zapomnijo. Številka je lahko suhoparen podatek, zgodba, ki jo povežemo s številko, pa daje kontekst in pomen.
Napaka, ki jo opažam
Mnogo podjetnikov in vodij misli, da bodo bolj profesionalni, če se v svojem javnem nastopanju oziroma na sestankih držijo zgolj številk, procesov in suhoparnih dejstev. A takšni javni nastopi so kaj hitro pozabljeni, še več – že med samim javnim nastopom se zgodi, da ljudje začnejo preusmerjat pozornost drugam: »scrollajo« po mobilnem telefonu, se zamislijo in odtavajo v svoj svet, delajo nekaj drugega…Da o tem, da se občinstvo z nami ne poveže, ne govorim.
Kako vpeljati osebne zgodbe v poslovni svet?
· Delite primer iz lastne izkušnje.
Ne govorite le o uspehih, temveč tudi o izzivih, skozi katere ste šli. Saj vsi vemo, da pot do uspeha ni vedno vzpenjajoča, ampak se prav iz porazov naučimo največ. In če to, kako ste na nekem izzivu “pogrnili”, pa se hkrati pobrali in nadaljevali pot, uspete povedati z zgodbo, ste lahko prepričani, da vas bo občinstvo poslušalo z večjim zanimanjem, naredili boste boljši vtis in vaš primer/zgodbo si bodo zapomnili.
· Pokažite čustvo.
Kako ste se počutili? Kaj ste se naučili? Kaj se je spremenilo? Čustva so tisto, kar daje zgodbi moč. Če opišete samo dogodek, je to kronologija. Če pa dodate, kako ste se ob tem počutili – negotovo, prestrašeno, navdušeno, ponosno – bo občinstvo začutilo povezavo.
· Naj bo zgodba uporabna.
Namen zgodbe ni zgolj informirati ali npr. zabavati, temveč navdihniti in pustiti sled. Postavite jo v kontekst, iz katerega lahko občinstvo vzame lekcijo zase. Ni treba iti v prevelike podrobnosti, le toliko, da ljudje v zgodbi bodisi prepoznajo sebe, sodelavce, partnerje, znance… bodisi začutijo v zgodbi večji smisel in pomen. Na primer, da prepoznajo, kaj se lahko naučijo iz vaše zgodbe?
· Ohranite avtentičnost.
Ljudje hitro začutijo, ali govorite iskreno ali pa je zgodba izmišljena. Ni treba , da delite najbolj intimne podrobnosti – dovolj je, da govorite iskreno o svojih izkušnjah. Če nekdo reče: »Vse je šlo gladko, brez napak,« publika takoj podvomi. Če pa poveste: »Priznam, prvi poskus je bil polomija. Pa drugi tudi… Velikokrat smo naredili kaj narobe, a prav zato smo danes boljši,« publika začuti resnico in vas lažje sprejme.
