Znanje je eno. Pokazati ga ljudem tako, da ga začutijo, pa nekaj povsem drugega.
Letošnje poletje sem imela več individualnih svetovanj, sodelovala pa sem z ženskama, ki sta aktivni na dveh popolnoma različnih področjih. Obe sta potrebovali novo znanje, pa tudi potrditev, da znata in zmoreta več, kot morda mislita.
Ena je zaradi svoje funkcije javna osebnost. Komunikacija in medijska izpostavljenost ji nista tuji. Govori pred različnimi občinstvi, sodeluje na javnih dogodkih in dobro ve, kako je, ko so pogledi usmerjeni vate, pričakovanja ljudi pa visoka. Svojo zasebnost skrbno čuva in je na družbenih omrežjih ne deli.
Druga je mlada podjetnica, ki gradi svojo poslovno zgodbo. Njeno delo je povezano z jeziki, tečaji, dogodki in predvsem z ljudmi. Najino svetovanje je bilo usmerjeno v komunikacijsko strategijo in njeno prisotnost na družbenih omrežjih, s tem, da tudi ona o sebi in svoji zasebnosti na družbenih omrežjih ne objavlja.
S prvo sva imeli treninge javnega nastopanja, ker se zaveda, da je na tem področju vedno možnost osebnega napredka, z drugo sva v ospredje postavili vsebine za Instagram in Facebook ter željo po povečanju prepoznavnosti in novih strankah.
Ob koncu obeh mentorskih sodelovanj sem ugotovila, da sta imeli obe, četudi sta si zelo različni, nekaj zelo pomembnega skupnega: Obe sta morali narediti korak od tega, kar vesta, do tega, kako to pokažeta ljudem.
Ko imaš veliko povedati, ni treba povedati vsega.
Pri prvi sva se veliko ukvarjali s pripravo na govore in samo vsebino le-teh. Ne toliko z vprašanjem, kaj povedati. Vsebine je bilo namreč več kot dovolj. Večji izziv je bil, kaj izbrati.
Ko dobro poznaš področje, o katerem govoriš, se hitro zgodi, da želiš občinstvu povedati preveč. Želiš navesti vse pomembne podatke, omeniti vse projekte, se zahvaliti vsem, ki so sodelovali, dodati še malo zgodovine in pojasniti ozadje.
Toda… zanimiv govor ni poročilo o delu.
Zato sva se ukvarjali z vprašanjem, kaj bo ljudi pritegnilo, kako se bodo ob njenem govoru počutili in predvsem – kaj si bodo zapomnili. Pogovarjali sva se o zgodbah, konkretnih primerih, čustvih, podatkih in številkah, ki lahko sporočilu dajo težo.
Tudi o tem, da vseh statističnih podatkov seveda ni treba nositi v glavi. Če je pomembno, da je številka natančna, jo imaš lahko zapisano in ko je to potrebno, pogledaš v list, ki ga imaš pred sabo, in prebereš.
Poudarila sem tudi, da se govora, če želi, da bodo ljudje začutili njeno osebnost, ne sme učiti na pamet. »Veliko pomembneje je, da poznaš njegovo rdečo nit, veš, kaj želiš sporočiti, in si dovoliš govoriti kot človek,«sem poudarila na vsakem od najinih srečanj.
Ni treba stremeti k popolnosti, saj se s tem izgubi avtentičnost.
Drugačen izziv pri drugi mentoriranki
Kako mlado podjetnico, ki svoje delo dobro pozna in ima kaj ponuditi, spodbuditi, da bo v svojo komunikacijo vnesla več sebe? Da ne bo govorila samo o tečajih, terminih dogodkov, ponudbi in uporabnih informacijah. Da ne bo le »učila« z besedami, ampak bo pokazala tudi obraz ali uporabila svoj glas. Da bo povedala svoje mnenje, pokazala del svoje energije in načina dela?
Ker če prodajaš jezikovne tečaje, dogodke in storitve, pri katerih boš na koncu delal z ljudmi v živo, ljudje ne izbirajo samo programa. Zanima jih tudi človek, ki ta program izvaja.
Kdo me bo učil? Kako govori? Kakšna je njegova energija? Se ob njem počutim sproščeno? Mu zaupam?
To se sprašujejo ljudje, preden kupijo tečaj ali pridejo na dogodek. In tega ne more pokazati samo še ena lepo oblikovana grafika.
Zato sva šli postopoma. S konkretnimi objavami, idejami, primeri. Pogovarjali sva se o tem, kaj lahko pove drugače in kje se lahko bolj pokaže.
Začela je delati stvari, ki ji sprva niso bile najbolj naravne – in prav tam se je začel premik.
Dva meseca pozneje …
Pri obeh sem opazovala nekaj, kar me pri mentorskem delu vedno znova navduši. Napredek. Pri eni v načinu priprave in razmišljanja o govoru ter v vedno večji suverenosti, ko je treba stopiti pred ljudi. Pri drugi v komunikaciji, ki je začela dobivati več obraza, glasu in osebnosti.
Nič od tega se ni zgodilo po enem pogovoru.
V približno dveh mesecih smo se večkrat srečale. Nekaj smo predelale, potem sta poskusili v praksi. Naslednjič smo pogledale, kaj je delovalo in kaj ne. Kaj lahko spremenimo, kaj ponovimo, kje se lahko naredi še korak naprej. In prav praktični primeri so jima vedno znova dali najpomembnejši dokaz: Da se da.
En nasvet je lahko odličen. Včasih pa potrebuješ proces.
Na družbenih omrežjih in spletu nasploh danes nasvetov ne manjka. Umetna inteligenca praktično pozna vse odgovore… Veliko teh nasvetov je dobrih.
Toda vedeti, kaj bi moral narediti, in to dejansko narediti, sta dve različni stvari.
Vmes je trening. Poskus. Povratna informacija. Nov poskus. In čas, da nekaj, kar ti je bilo na začetku tuje ali neprijetno, počasi postane bolj naravno.
Morda je prav zato individualno delo eden tistih delov mojega posla, ki me vedno bolj veseli.
Ker ne delam s »primerom iz učbenika«. Pred mano je konkreten človek. S svojim znanjem, izkušnjami, značajem, načinom govora, dvomi in cilji. Moja naloga ni, da ga spremenim v nekoga drugega. Pomagam mu bolje uporabiti to, kar že ima.
In prav iz tega je zrasla tudi Akademija Komunikacijski kompas – individualni mentorski program sem zastavila podobno, kot sem delala tudi v teh dveh poletnih procesih.
Približno 8 tednov delava 1 : 1, po potrebi tudi dlje. Ne slediva programu samo zato, ker je zapisan na papirju, ampak se osredotočiva na tisto, kar ti konkretno potrebuješ.
Morda je to priprava govora. Struktura in jasnost sporočila. Trema. Glas in govorica telesa. Kamera ali mikrofon. Zahtevna vprašanja. Komunikacija z mediji. Morda pa je treba stopiti še nekoliko širše in pogledati, kako komuniciraš na sestankih, pri predstavitvah, v videih ali drugih situacijah, v katerih predstavljaš sebe, svoje znanje ali svojo organizacijo?
Veliko vadiva, analizirava konkretne primere, po potrebi snemava in predvsem preverjava, kaj pri tebi deluje.
Po več kot 25-h letih dela v medijih, pred kamero, za mikrofonom, na odrih in danes tudi v izobraževanju mi je jasno:
Dober govorec ne postaneš zato, ker poznaš vsa pravila. Postajaš boljši, ko znanje preizkušaš, dobiš dobro povratno informacijo, nekaj spremeniš in poskusiš znova.
In potem čez nekaj časa ugotoviš, da tisto, o čemer si moral nekoč veliko razmišljati, danes narediš precej bolj naravno. To pa je zame eden najlepših trenutkov mentorskega dela.
Če želiš izvedeti več o Akademiji Komunikacijski kompas in individualnem mentorskem delu, se mi oglasi.
