Tisto, kar pri stvareh, ki jih počnem, ne sme manjkati, je STRAST. Mora obstajati, če hočem uspeti. Tudi ko sem se začela ukvarjati s kreiranjem vsebin za družabna omrežja, zase osebno ali za naročnike, sem bila čisto navdušena, motivirana, prav videlo in čutilo se je, da svoje delo opravljam s srcem. Zadnje čase pa opažam, da mi gre Facebook velikokrat na živce… da se zalotim, ko brskam po news feedu ali denimo preko mobilnega telefona po Instagramu, da ne čutim več tistega navdušenja kot nekoč in se pri večini objav vprašam, v čem je sploh smisel? Ugotovim, da bolj kot ne zapravljam čas, ki pa je ob skrbi za še ne enoletno hčerkico in samostojni podjetniški poti še toliko bolj dragocen.
Ne vem, morda je moj pogled na Facebook drugačen zato, ker se že nekaj let zapored precej intenzivno in profesionalno ukvarjam z družabnimi omrežji in odnosi z javnostmi, berem tuje in domače članke, prebiram tudi tujo strokovno literaturo na to temo… Menim, da so šle v zadnjem času zadeve preko vseh meja. Res se mi ne ljubi vsak dan spremljati fitnes selfijev, kuhinjskih krožnikov, skodelic s kavo… Še manj mi je do tega, da igram igrice, da o tem, kako mnogi uporabljajo družabna omrežja kot kanal za sproščanje agresije in jeze nad našo državo in politiko, ne govorim. Pa verjetno bi našla še kaj, kar me pri dnevni uporabi FB-ja zmoti.
Ali pa moram preprosto sprejeti dejstvo, da ne sodim več v tisto ciljno publiko, ki največ časa posveti komuniciranju preko spleta, saj mi vse bolj znova postaja pomemben osebni stik, druženje… in s tem precej bolj kakovostno preživljanje prostega časa? In da mi takrat, ko sem na nekem lepem kraju, z osebo, ki mi nekaj pomeni, na kraj pameti več ne pride, da bi slike kulinaričnih specialitet, intimnih trenutkov itd. delila s širnim svetom? Ne rečem, pisanje bloga, objava fotke v ta namen, to še razumem, tudi fotkanje za osebni arhiv, za obujanje spominov, za posredovanje foto utrinkov bližnjim, ki tisti hip niso z nami… to sprejmem, tudi sama rada fotografiram… Ampak da bi vsak dan na družabnih omrežjih objavljala fotografije, ki kažejo, kaj jem, kje se gibljem, v kaj sem oblečena… v tem pa res ne vidim smisla. Res se sprašujem, kaj ljudje želijo povedati, ko vse to fotografirajo in objavljajo? Ali pa gre zgolj za iskanje pozornosti?
Nisem staromodna. Ker delujem na svetovalno – izobraževalnem in medijskem področju, je še kako pomembno, da spremljam trende. Tudi na Snapchatu sem odprla svoj profil (a zaenkrat me ni navdušil in ne objavljam ničesar). Zdi pa se mi, da večina ljudi ne zna izkoristiti moči družabnih omrežij v svojo korist in v korist drugih – v smislu promocije dejavnosti, ki lahko prinaša dodatni zaslužek ali pa komu omogoči boljše življenje. Izvzeti so tisti, ki so s svojo službo in življenjem zadovoljni, pa so na FB-ju na primer aktivni zgolj zato, ker jim je to v zabavo ali ker s tem npr. preganjajo dolgčas. In prav to – preganjanje dolgčasa – no, tega pač ne razumem. Ker je na svetu toliko fajn stvari za počet in toliko zanimivih krajev, ki kar vabijo, da jih obiščemo.
Takšna kot večina? Ne, raje drugačna.
Pa še nekaj, kar opažam: vse preveč objav je podobnih jajce jajcu, kot da smo ljudje izgubili tisto, kar nas dela posebne – edinstvenost. Čredni nagon je močan, to vidim in čutim v marsičem. Sama pa raje počnem stvari drugače, v stvareh, s katerimi se dnevno ukvarjam, poskušam vedno najti nekaj, kar me motivira, navdušuje, kar mi je v izziv in mi omogoča osebno rast in razvoj. Ker v življenju se nikoli ne prenehamo učiti in smo vsak dan lahko boljši – do partnerja, do staršev, sodelavcev, neznancev in nenazadnje, pa ne najmanj pomembno, do sebe.
Vse, kar objavim, odraža, kdo sem
Sama točno vem, da brez družabnih medijev več ne gre, da so postali stalnica v vsakdanjem življenju. Imam nekaj prijateljev, znancev, ki so se FB-ju dolga leta upirali, zdaj pa so le odprli osebne profile in nekateri od njih naredili tudi FB stran, ker se zavedajo, da je tu možnost (samo)promocije. Tudi fotografije s kakšnih družinskih piknikov ali zabav rada pogledam, FB strani podjetij, trgovin, organizacij itd. pa spremljam bolj z vidika pridobivanja informacij, ko jih potrebujem, ne pa iz radovednosti. Vendar to sem jaz… selektivno delujem tako na FB kot pri prebiranju člankov na spletnih portalih velikih medijskih hiš. S tem poskrbim, da mi več časa ostane za druge, pomembnejše stvari. Rada se nasmejim ob ogledu smešnega videa, rada preberem kakšen blog, tudi kakšni spletni trgovini se ne morem izogniti. Na FB-ju sem na chatu vedno offline, neznancev ne sprejemam med svoje FB prijatelje, fotografij iz zasebnega življenja skorajda ne objavljam, tudi hčerkice z obrazom širnemu svetu ne želim izpostavljati… Z veseljem pa ljudem posredujem kakšne zanimive članke, delim objave, ki lahko koristijo mnogim, polepšam dan s kakšno motivacijsko mislijo ali zabavnim video posnetkom. Še kako dobro se namreč zavedam tudi tega, da vse, kar objavim, odraža, kdo sem, kako razmišljam, kaj v življenju mi veliko pomeni. Da sem enim všeč, drugim pa ne, pa je nekaj, kar drži tako ali tako pri vsakem človeku. In moja pozornost je usmerjena k tistim, ki si želijo moje družbe in ki radi prebirajo to, kar objavim – tisti, ki jih ne zanimam in ki se z mano ne strinjajo, imajo namreč vedno možnost, da kliknejo »unfriend« ali »unlike«.
Ta zapis je zgolj plod mojega razmišljanja. Vsakomur dopuščam drugačno mnenje. Bom pa vesela, če pri kom vsaj za malo dvignem raven kakovosti preživljanja prostega časa s tem, da ga/jo opomnim, da je lepše klepetati z osebo v živo in jo povprašati, kaj počne in o čem razmišlja, kot brskati po FB. In da je igra z otrokom, lastnim, prijateljičinim, sosedovim…, še vedno lepša od igric na računalniku oziroma brskanja po profilih (mnogokrat navideznih) prijateljev.
