Čisto običajno jutro… Medtem ko sem jaz srkala svojo prvo jutranjo kavo, sta hčerki še pred odhodom v vrtec in šolo po prvih požirkih čaja in grižljajih popečenega toasta, namazanega s slastnim čokoladnim namazom, prepevali pesmice in skakali po stanovanju, kar je pri nas skorajda stalnica vsakega jutra. Pogledala sem na uro in pomislila: “Ni prepozno za…” Bila je le misel…
… Da bi malo pretegnila svoje telo in skočila pod tuš… Da bi šla mogoče ob žarkih jutranjega sonca na kolo, da bi pokurila nekaj kalorij in uživala v lepotah Bele krajine… Ja, bila je le misel, ki pa jo je prepir med sestricama – tudi to je naša vsakdanja stalnica! – prekinil in sem kot mama seveda morala vso pozornost nameniti njima, ne pa sebi.
Dobre pol ure kasneje, ko sta bili že vsaka v varnem zavetju vrtca oziroma šole, sem jaz vendarle oddelala svojih 15 minut pilatesa in vmes zgrešila telefonski klic. Itak… ker zjutraj imam telefon z namenom utišan. Moja jutranja rutina je pač MOJA. Si je ne pustim vzeti, ker le tako lahko dobro funkcioniram skozi dan, seveda pod pogojem, da sem imela vsaj 7 ur trdnega spanca! Mamice majhnih otrok, saj veste… to je pa že luksuz, a ne?
No, ko sem se odpravljala v svojo pisarno v coworkingu, v prostorih Podjetniškega inkubatorja Bela krajina, sem pa vendarle poklicala na telefonsko številko, ki je bila med zgrešenimi klici. To je nekaj, kar vedno storim: vrnem zgrešen klic, četudi številke ne poznam. Nikoli namreč ne vem, kdo kliče.
Na drugi strani sem zaslišala glas starejšega gospoda. Nisem vedela, zakaj me ta gospod potrebuje, pomislila sem celo, da se je morda zmotil, ko me je klical. Potem pa mi je gospod razložil, da je zasledil najavo spletnega tečaja o gradnji osebne znamke, ki sem ga dan kasneje izvajala v sodelovanju z Mojeznanje.si in da si tudi on, kljub svoji starosti, želi narediti kaj v tej smeri, saj je prepričan, da nikoli ni prepozno za učenje. “OK, super!” sem si mislila… Nadaljeval je, da ga zaniumajo družbena omrežja in moderne tehnologije, kljub njegovim 75. letom! Da, prav ste prebrali! Gospod je navdušen nad digitalnimi mediji kljub svoji starosti. Povedal mi je tudi, da ima mlajšo ženo, ki je aktivna v pedagoških vodah in piše knjigo, da se oba rada izobražujeta in da je šel, ko je videl najavo mojega webinarja, “poguglat” moje ime. Tako je prišel na mojo spletno stran, ki jo zdaj tudi vi prebirate.
“Gospa, moram priznati, da sem navdušen nad vami, čeprav vas ne poznam! Ampak vi imate na spletni strani vse tako lepo, preprosto napisano, da vsi razumemo… In vidi se, da vam znanja in izkušenj ne manjka!” mi je rekel. Priznam, lepo je bilo to slišati, zavedajoč se, da mi to vendarle govori oseba, ki me v mojih medijskih nastopih doslej še nikdar ni videla in si je mnenje ustvarila zgolj na podlagi vsebine na moji spletni strani. Čakala sem, kaj bo povedal v nadaljevanju… Samo sebe sem takoj vprašala, kaj mi želi ta pogovor povedati… Kakšno sporočilo nosi v sebi?
Potem, ko sva po približno desetih minutah končala s pogovorom, sem najprej konkretno zadihala, se ozrla v nebo in se zahvalila vesolju za takšne trenutke in takšne ljudi. Resnično, ne glede na to, da se s tem gospodom verjetno ne bova nikdar srečala (čeprav on pravi, da bi z veseljem z ženo skupaj z mano kavico spila in poklepetala v živo), polepšal mi je dan in dal potrditev, da sem s svojim delom na pravi poti. Kajti kot sama poudarjam – nikoli ni prepozno, da se učiš, pridobivaš nova znanja, gradiš svojo osebno znamko…
Dokler smo živi, je vedno priložnost za to, da smo boljši, da se naučimo česa novega. Nikoli ni prepozno za nova znanja, za osebno rast in razvoj.
Verjamem, da vlaganje vase ni nikoli zgrešena investicija. In nikoli ni prepozno, da dokler smo živi in zdravi, naredimo nekaj, da bo ta svet lepši in boljši.
O tem sem govorila tudi na svojem nedavnem FB live javljanju na moji Facebook strani, v sklopu rubrike, če jo lahko tako imenujem, “PETKOVA DRUŽENJA V ŽIVO, kjer vsak teden, ob petkih dopoldne, govorim o različnih tematikah in jih prepletam s svojimi izkušnjami.
Je pa še nekaj, kar bi resnično želela poudariti.
Dokler smo živi in zdravi, nikoli ne prepozno niti za to, da skočimo iz cone udobja in da v komunikaciji z ljudmi znamo reči tudi “Oprosti!”
Kako pa bi vi zaključili stavek: “Nikoli ni prepozno za…”?
Zapišite v komentar tu spodaj ali pa se mi javite v ZS na moj Instagram ali Facebook. Enega od vas, ki boste komentirali v roku 10 dni od te objave, nagradim.
