Velikokrat, ko sem se še učila novinarskih veščin in kasneje javnega nastopanja, so mi nekateri očitali, da svoje delo jemljem preveč resno… da bi se morala več zabavati. Ker je življenje preveč lepo, da bi ga jemali (pre)resno… Pred petnajstimi leti, ko sem si utirala pot v svet medijev, jih morda nisem razumela, mnoge besede sem si vzela preveč k srcu, kritike so me prizadele, želela sem ugajati vsem. Čas, ko je bil v ospredju posel, je bil strogo ločen od časa za zabavo.
Priznam, to je bila tista začetniška neizkušenost, ko je velikokrat prevladala želja po slavi, prepoznavnosti, ugajanju množicam. To so bila leta, ko sem vedela, da je pomembno, da spoznam čim več ljudi, in se udeležim čim večjega števila dogodkov, saj sem bila tako opažena, ljudem sem lahko povedala, kdo sem, kaj počnem. Velikokrat sem več govorila o sebi kot bi bilo smiselno. “Ti si kot odprta knjiga,” so mi mnogi dejali in mi poskušali namigniti, naj vendarle več poslušam in manj govorim, naj stvari, ki so del moje zasebnosti, zadržim zase, in naj vendarle ne poskušam vsakomur pojasniti svojih odločitev, ker itak ne bodo razumeli oziroma bodo “za svoje” vzeli le tisto, kar jim paše.
Sem razumela, kaj mi hočejo povedati? Včasih. Sem upoštevala njihova mnenja in nasvete? Ne vedno. Sem pa v sebi vedno dobro vedela, da hočem ostati zvesta sebi, da nočem biti nikogaršnja kopija, da sledim svojim sanjam in viziji ter se trudim po svojih najboljših močeh. In ja, še kako dobro sem tudi že pri 20-ih, 25-ih letih vedela, kaj hočem. Le da nisem vedno znala pravilno odreagirati ali ubrati prave poti… No, tako sem vsaj mislila takrat… danes bi rekla drugače – vem, da sem bila z razlogom točno tam, kjer sem morala biti: da se nečesa naučim, da se zazrem globoko v dno srca in se vprašam: “Kdo sem? Kaj želim doseči?”
Danes, ko imam že dobrih 6 let svoj s.p., ko sem šla že čez nekaj kriz (finančnih in osebnih) in ko sem dejansko zaljubljena v življenje in v to, kar počnem, se zavedam, …
… da nikoli ne bom všeč vsem;
… da svoje delo opravljam dobro, a sem vedno lahko še boljša;
… da s profesionalnim pristopom in spoštovanjem sogovornika, ne glede na to, od kod prihaja in s čim se ukvarja, pustim dober vtis;
… da posel delamo ljudje;
… da je možno združiti posel in zabavo.
Neizmerno hvaležna sem, da imam ob sebi ljudi, ki me cenijo, podpirajo v trenutkih, ko mi ne gre najbolje (ja, tudi jaz, večna optimistka, imam kdaj slab dan!). Ponosna sem nase in na vse, kar sem že dosegla. Vem, da me čaka še veliko lepega, a tudi preizkušnje, ki me bodo spravile v nemir, jezo, tudi solze. Vse to je del življenja. Del učenja. Del osebne rasti, ki je pogoj za nov zmage, nove uspehe.
Tebi, ki tole bereš, zato polagam na srce: Ne obremenjuj se preveč s tem, kar govorijo. Pusti jih, naj počnejo, kar želijo, ti pa se usmeri k svojim ciljem, viziji, sanjam! Usmeri energijo v tiste stvari, ki te veselijo! Svoj čas namenjaj ljudem, ki so tega vredni, pozabi na to, da bi ugajal/a vsem! A tudi v poslu ne pozabi na zabavo… Smeh, prijaznost, spodbudne besede, čas za druženje, kjer o svojih poslovnih partnerjih izveš lahko precej več, kot če si z njimi zgolj dopisuješ, podpisuješ pogodbe, dobavljaš material,… Vse to je pomembno!
Kdo pravi, da v poslu ni prostora za čustva? Je! Uspeh je dosegljiv, če imaš svoje delo rad/a… in če ljudi, ki so del posla, znaš “začutit”. Se strinjaš?
Ko se združita posel in zabava…
