1. maja 2021, sem drugič v življenju odprla s.p. Praznujem torej 5. obletnico svojega “drugega”podjetja. Kako zanimivo – obletnica samostojne podjetniške poti ravno na praznik dela.
Ja, nekaj simbolike v tem gotovo je. A v resnici za to odločitvijo ni bila le simbolika, ampak precej daljša, bolj razgibana pot, kot bi si kdo mislil na prvi pogled.
Prvi s.p. sem imela aktiven več kot deset let. Potem pa je življenje naredilo svoj zavoj.
Med drugo nosečnostjo sem ga zaprla, hkrati pa sem bila še vedno redno zaposlena na eni od javnih fakultet kot strokovna sodelavka za odnose z javnostmi in marketing (za določen čas). Ko se je porodniška končala, sem se znašla na Zavodu za zaposlovanje, saj pogodbe nismo podaljšali.
Na to obdobje ne gledam kot na korak nazaj. Nikoli nisem. Prav nasprotno.
To je bil čas, ki mi je dal nekaj zelo dragocenega. Ne samo zato, ker sem imela možnost, da v miru pripravim vse za ponovno odprtje s.p., ampak predvsem zato, ker sem si prvič po dolgem času res dovolila, da stvari naredim postopoma.
Da zadiham, se posvetim materinstvu in se brez pritiska pripravim na nov začetek.
Vsako obdobje nekaj pusti – če si to dovoliš videti.
Ko danes pogledam nazaj, vidim, koliko različnih vlog in situacij sem že prehodila. Od redne službe do podjetništva. Od stabilnosti do negotovosti. Od nosečnosti in bolniške do porodniške. In tudi obdobja, ko sem bila uradno brezposelna.
Vsaka od teh faz je s sabo prinesla svoja vprašanja, svoje izzive … in tudi svoje odgovore. Danes mirno rečem, da ničesar ne obžalujem.
Ker vsaka izkušnja doda plast. Vsaka situacija te malo bolj prizemlji. In vsaka preizkušnja te, če si to dovoliš, tudi okrepi.
Mogoče je ravno zato danes moje delo drugačno. Bolj umirjeno. Bolj zavedno. In predvsem bolj povezano z ljudmi.
Danes še bolj jasno vem, zakaj delam to, kar delam
Ko moje podjetje danes praznuje 5 let, sem si v resnici bolj kot kadarkoli prej na jasnem, zakaj sem na tej poti. Ne gre samo za delo. Gre za nekaj več.
Pomagam ljudem, da bolj jasno komunicirajo. Da si upajo povedati, kar mislijo. Da stopijo pred ljudi, pred kamero ali mikrofon in ostanejo zvesti sebi. Vem, da to znam. Vem, da sem v tem dobra. In kar mi največ pomeni – vem, da s tem, kar delam, dejansko pomagam ljudem na poti do uspeha, hkrati pa s tem rastem tudi sama, saj od ljudi vedno dobim nekaj nazaj.
V svetu, kjer danes s pomočjo UI skoraj vsak lahko napiše dober tekst, je razlika drugje. V tem, kako to poveš. Kako stojiš za svojimi besedami. In kakšno energijo ob tem oddaš. To je tisto, kar ljudje začutijo. In to je tisto, kar ostane.
Pot ni vedno enostavna. Je pa vredna.
Če sem se v teh letih kaj naučila, je to, da podjetniška pot – pa tudi življenje nasploh – redko teče popolnoma gladko. So dnevi, ko stvari ne gredo po načrtih. Ko začneš dvomiti. Ko se sprašuješ, ali si na pravi poti.
Ampak prav v teh trenutkih se zgodi največ.
Tam se gradi vztrajnost. Tam raste zaupanje vase. In tam se odločaš, ali boš šel naprej ali odnehal.
Resnica je precej preprosta: velike zgodbe ne nastanejo čez noč. Nastajajo iz majhnih, vsakodnevnih korakov, ki jih velikokrat sploh ne opazimo, a na dolgi rok naredijo največjo razliko.
Če bi morala izpostaviti eno stvar …
Osnova vsega je LJUBEZEN. Ljubezen do sebe, do življenja, do dela… In do ljudi. Brez tega je vse skupaj prazno. Brez prave energije, brez pristnosti.
Ko pa delaš s srcem, se to čuti. In takrat komunikacija ni več samo prenos informacij. Postane odnos, vpliv, zgodba.
In kot vedno izpostavljam: ko ustvarjamo s srcem, nastajajo najlepše zgodbe .
Če si danes na točki, ko dvomiš, ko ne veš, ali nadaljevati ali ne, naj ti povem nekaj čisto iskreno. Splača se. Ne zato, ker bo vedno lahko. Ampak zato, ker bo imelo smisel.
Dovoli si čas. Dovoli si rast. In predvsem – ne obupaj nad sabo.
Ker največji premiki pogosto pridejo ravno takrat, ko bi najraje odnehali. In ker so najlepše zgodbe vedno tiste, ki nastajajo s srcem.
