Na sestanku, poslovnem dogodku ali predstavitvi projekta želimo svoje znanje predstaviti jasno in prepričljivo. Ko sredi govora izgubimo rdečo nit, pa lahko nekaj sekund negotovosti povsem spremeni naš občutek o tem, kako smo opravili svojo nalogo.
Kaj narediš, ko imaš pred sabo 30 ljudi, ki jim želiš povedati nekaj pomembnega, v glavi pa nenadoma praznino?
Predstavljaj si: imaš uvodni nagovor na dogodku. Temo dobro poznaš, zato nimaš zapisanega govora niti opornih točk. Prvih nekaj stavkov poveš sproščeno in tekoče, potem pa nenadoma sredi stavka izgubiš rdečo nit.
Veš, da imaš še veliko povedati, a naslednje misli preprosto ne najdeš. Začne se ti tresti glas in pred vsemi rečeš: »Ups, zdaj sem pa povsem pozabil/a, kaj sem želel/a povedati.«
Tisti trenutek ti pokvari občutek o celotnem govoru. Še dolgo zatem razmišljaš o njem, čeprav je občinstvo slišalo tudi marsikaj dobrega in tvoje napake, če je ne bi ti tako izpostavil/a, verjetno ne bi niti opazili.
Točno to se je pred kratkim zgodilo kolegici.
Na izobraževanju je imela uvodni nagovor, v katerem je želela predstaviti projekt, v okviru katerega je potekal dogodek. Sedela sem v zadnji vrsti in jo poslušala. Tokrat kot udeleženka, brez podrobne analize, ki jo sicer namenjam govorom svojih mentorirancev v sklopu Akademije Komunikacijski kompas.
Zdelo se mi je, da ji gre zelo dobro. Govorila je sproščeno in tekoče, temo je poznala in imela je kaj povedati. Potem pa sem zaslišala njen »Ups!« in pojasnilo, da se je povsem izgubila oziroma je pozabila, kaj je želela povedati.
Sama njenega govora do tistega trenutka nisem doživljala kot neuspešnega. Ona pa je prav ta trenutek občutila precej drugače.
Naš občutek med govorom ni nujno enak vtisu, ki ga dobi občinstvo.
Ko zastopamo podjetje, predstavljamo projekt ali nagovarjamo sodelavce, je občutek odgovornosti lahko še večji. Želimo biti strokovni, jasni in dobro pripravljeni, zato nas lahko že majhen zastoj močno zmoti.
Seveda je prav, da priznamo napako, kadar je to potrebno. Napačen podatek, denimo, je smiselno popraviti. Izgubljena misel pa sama po sebi še ne zahteva opravičila pred celotnim občinstvom.
Poslušalci ne poznajo našega načrtovanega besedila. Kratek premor zato zanje še ne pomeni, da je šlo kaj narobe, medtem ko mi v glavi že premlevamo svoj spodrsljaj.
Kaj lahko narediš v takšnem trenutku?
Za trenutek se ustavi, mirno izdihni in si vzemi nekaj sekund. Ni treba za vsako ceno poiskati prav tiste misli, ki ti je ušla. K bistvu se lahko vrneš s preprostim stavkom:
»Pri tem projektu želim izpostaviti predvsem …«
Ali:
»Za vas je pri tem pomembno predvsem naslednje …«
Takšen stavek ti lahko pomaga znova usmeriti misli k sporočilu, zaradi katerega si sploh spregovoril/a.
Če ti pomaga, lahko tudi mirno poveš, da si za trenutek izgubil/a misel. Pomembno je, da si nato dovoliš nadaljevati, brez dodatnega opravičevanja in pojasnjevanja.
Za naslednjič: tri ključne točke na kartončku
Preprost namig za naslednjič: Pred govorom si zapiši tri ključne točke, ki jih želiš povedati. Pri uvodnem nagovoru so to lahko namen dogodka, pomen projekta za udeležence in napoved nadaljevanja.
Tudi ko temo odlično poznaš, ti lahko takšna opora pomaga ohraniti strukturo in se po premoru lažje vrniti k svojemu sporočilu. Pred dogodkom nagovor tudi vsaj enkrat ali dvakrat povej na glas, ob teh opornih točkah – to lahko storiš v pisarni ali pa denimo že na poti v službo.
En izgubljen stavek še ne izbriše vsega dobrega, kar si povedal/a. Pri naslednji pripravi zato razmisli tudi o tem, kaj ti bo pomagalo nadaljevati, če se za trenutek ustaviš.
Če te čakajo pomembna predstavitev, poslovni dogodek ali nagovor in želiš pri govoru več jasnosti in samozavesti, te vabim v Akademijo Komunikacijski kompas.
