V zadnjih letih je digitalni odklop postal skoraj še ena naloga na seznamu stvari, ki naj bi jih obvladali. Na dopustu naj bi izključili obvestila, ne pregledovali e-pošte, ne objavljali na družbenih omrežjih in se po možnosti več dni sploh ne dotaknili telefona.
Za nekoga je to odlična rešitev. Za drugega ne.
Če vodimo svoj posel, skrbimo za stranke, pripravljamo jesenske projekte ali opravljamo delo, ki se ne ustavi s pritiskom na gumb, popoln odklop ni vedno realen. Še manj koristno pa je, če se zaradi tega počutimo krive.
Vprašanje ni samo, koliko časa preživimo brez telefona. Pomembno je tudi, ali sami izbiramo, kdaj bomo dosegljivi, ali telefon ves čas prekinja naš dan, ali vsako sporočilo v nas sproži občutek nujnosti in ali znamo po opravljenem delu računalnik tudi zapreti.
Odklop ni nujno odsotnost tehnologije. Včasih je odklop že to, da tehnologija ne narekuje ritma našega dneva.
Moj odklop se je začel že pred dopustom
Že pred začetkom letošnjega poletja sem sprejela nekaj odločitev, ki močno vplivajo na moj vsakdan.
Ena od njih je bila prekinitev dolgoletnega sodelovanja z naročnikom, saj takšen način dela zame ni bil več vzdržen. Vsakodnevno upravljanje več družbenih omrežij je pomenilo stalno spremljanje dogajanja, objav, komentarjev in odzivov. Tudi ob vikendih sem bila ves čas nekoliko »na preži«, saj medijski svet nikoli zares ne počiva.
Začutila sem, da tako ne želim več delati.
Že sama odločitev, da preneham s tovrstnim delom, mi je prinesla veliko razbremenitev. Nato sem sklenila še, da se letos poleti ne bom naprezala z novim poletnim izzivom, tečajem ali kampanjo. Čeprav sem samostojna podjetnica, nimam plačanega dopusta in se takšna odločitev pozna tudi pri prilivih, sem si dovolila biti nekoliko bolj »na easy«.
Te odločitve so v moje življenje prinesle več miru, manj vsakodnevnega hitenja in manj nepotrebnih informacij, ki ves čas zaposlujejo naše misli in čustva.
Dopust brez popolnega digitalnega detoxa
Na dopustu nisem povsem odložila telefona. Večinoma je ostal v torbici, občasno sem pogledala sporočila, kaj objavila, z zamikom odgovorila na kakšno e-pošto in uredila nekaj manjših službenih stvari. V določenem obdobju sem imela vključen tudi avtomatski odzivnik, s katerim sem jasno sporočila, da sem na oddihu in bom odgovorila pozneje.
Dobra komunikacija na dopustu ne pomeni, da smo ves čas dosegljivi. Pomeni, da jasno povemo, kdaj in kako se bomo odzvali. Ljudje praviloma veliko lažje sprejmejo zamik kot tišino brez pojasnila.
Na dopustu sem se spočila. Odklopila sem po svoje. Kljub dvema navihankama, ki sta se “borili” za mojo pozornost.
Več sem spala, počela stvari, ki jih imam rada, brala lahkotne knjige in bila z ljudmi, ki mi veliko pomenijo. Čas je tekel počasneje, dnevi niso bili razdeljeni na sestanke, roke in dolge sezname nalog. Predvsem pa nisem imela občutka, da moram biti ves čas dosegljiva, odzivna in produktivna.
Pravi odklop ni vedno v tem, da izključimo vse naprave. Pomembneje je, da vsaj za nekaj časa izključimo notranji občutek, da moramo ves čas nekaj početi.
Tudi po vrnitvi ni treba takoj pospešiti
Po dopustu pogosto naredimo nekaj precej nenavadnega. V nekaj dneh se uspemo spočiti, umiriti in zadihati, nato pa se že prvi delovni dan vrnemo v isti tempo, zaradi katerega smo dopust sploh potrebovali.
Odgovoriti je treba na vsa sporočila, pregledati vse, kar smo zamudili, nadoknaditi delo, narediti načrt, objaviti novo vsebino, poklicati stranke in začeti nov projekt. In tako mir, ki smo ga prinesli z dopusta, pogosto izgine še pred prvo popoldansko kavo. Resno?!
Ne, hvala.
Tokrat sem se odločila drugače. Čeprav sem se z dopusta že vrnila, ostajam še nekoliko bolj »na easy«.
Delam, vendar ne hitim. Urejam arhiv in zapiske, ki so se nabrali v minulih mesecih, pregledujem analitiko, premišljujem in si zapisujem nove ideje. Pa tale zapis, ki je bil načrtovan že kak teden nazaj, sem tudi pripravila. 🙂
Opravim najpomembnejše naloge, vendar si dneva ne napolnim do zadnje minute. Ne poskušam vsega nadoknaditi naenkrat in si ne dopovedujem, da bom uspešna samo, če bom ves dan sedela za računalnikom. Prej obratno. Opažam, da sem lahko v nekaj mirnih in osredotočenih urah zelo učinkovita.
Poletje ni samo premor.
Poletje je lahko tudi prostor za razmislek in ideje, ki med letom ne pridejo do besede. Za urejanje vsebin in ponudb ali osvežitev spletne strani (tudi mene to še čaka). Za pogovor v živo s človekom, za katerega je med letom tolikokrat zmanjkalo časa ali pa se nikakor nismo uspeli uskladiti.
Poletni ritem ne pomeni, da delo ni pomembno. Pomeni, da ga poskušamo umestiti v življenje, namesto da bi življenje prilagajali samo delu.
To je seveda lažje zapisati kot vsak dan živeti. Tudi sama se še vedno učim, da ni treba na vsako idejo odgovoriti takoj, da ni vsaka naloga nujna in da počitek ni nagrada, ki si jo zaslužimo šele po opravljenem delu.
Počitek je del dobrega dela.
Po več kot 25 letih dela v medijih, komunikaciji, pisanju, vodenju dogodkov in izobraževanju dobro vem, da kakovost ni vedno odvisna od količine vloženih ur. Velikokrat je odvisna od energije, s katero nekaj naredimo.
Utrujen človek ima lahko veliko izkušenj, a zelo malo prostora za ustvarjalnost.
Moje letošnje poletje zato ni popolnoma brez ekranov – ne med dopustom ne po vrnitvi na delo. Je pa brez nepotrebnega hitenja.
Trenutno mi ustreza ritem, v katerem naredim tisto, kar je pomembno, potem pa računalnik zaprem. Brez slabe vesti.
Včasih je ena mirna in osredotočena ura vredna več kot ves dan navidezne zaposlenosti.
Tudi v poslu namreč velja nekaj, kar svojim strankam in udeležencem izobraževanj pogosto polagam na srce:
Ni pomembno samo, kaj naredimo. Pomembno je tudi, s kakšno energijo to naredimo.
Kako pa je pri tebi? Na dopustu popolnoma izklopiš telefon in delo ali ti bolj ustreza počasnejši, vendar še vedno dejaven poletni ritem? Sporoči mi.
