Če bi mi kdo lani tak čas rekel, da bo leto 2020 njegovo najboljše, ker je prepričan o sebi in svojih sanjah, bi mu verjela. Ker sem po naravi večna optimistka in ker se mi zdi izjemno pomembno, da dajemo v življenju prednost pozitivnim mislim in občutkom ter da ljudem dopuščamo, da so, kar so. Ali drugače povedano, pa naj se sliši še tako klišejsko, da živimo in pustimo živeti.
Če bi mi kdo lani tak čas dejal, da se poslavlja od leta z grenkim priokusom in da slabše kot je, že ne more biti, pa bi zmajevala z glavo, saj sem človek, ki verjame v dobro. A zdaj, ko se leto 2020, za katerega vsi dobro vemo, kaj ga je najbolj zaznamovalo, poslavlja, se tudi sama veselim, da ga bo kmalu konec.
Občutka, da je en del božično – novoletnih praznikov že za nami, pravzaprav nimam. Tudi zato, ker ne morem preživljati večerov s prijatelji na praznično okrašenih ulicah, ker si ne morem privoščiti rum punča na Adventu v meni ljubem Zagrebu ali pohajkovanja z mojima hčerkama v svetlikajočem se Zavinku. Izjema so trenutki, ko počasi, a zanesljivo praznim dobro založene škatle piškotov in si oblizujem prste zaradi številnih dobrot, s katerimi doma te dni razvajamo naše brbončice. Hvaležna sem za to. Mnogi seveda te sreče nimajo. Mnogi so lačni, premraženi, neprimerno oblečeni in obuti za ta letni čas, brez strehe nad glavo ali v neustrezno urejenih stanovanjih… veliko je osamljenih, zaskrbljenih ljudi, ki tudi v novi letnici na koledarju ne vidijo nič dobrega. Da o bolnih sploh ne govorim. Hudo mi je za vsakogar, ki ne more občutiti čarobnosti decembra.
Pred dnevi se je poslovil velikan slovenske glasbe, Mojmir Sepe, nekaj dni pred njim je slovenska glasba izgubila tudi Tadeja Hrušovarja iz legendarne skupine Pepel in kri. Med iskrenimi ljudmi in Dan ljubezni sta popevki, ki ju niti zob časa ne izbriše iz seznama najbolj prepoznavnih slovenskih popevk. V letu 2020 smo se med drugim poslovili tudi od dolgoletnega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije Janeza Kocjančiča, maratonke Helene Žigon, glasbenika Janeza Zmazka Žana, izumitelja Petra Florjančiča in politika Janeza Stanovnika. Slovenija pa je izgubila še mnogo mnogo drugih ljudi, tudi zaradi korona virusa. Virusa, s katerim se bomo morali naučiti živeti, vsak dan znova. Virusa, ki zagotovo s cepivom, ki je prispelo pred nekaj dnevi, in so ga nekateri državljani že prejeli, ne bo povsem izginil. Ga bomo pa lažje obvladali. Srčno upam, da bo res tako, kot je pred dnevi za STA dejala infektologinja Bojana Beović, tudi vodja svetovalne skupine za covid-19 pri Ministrstvu za zdravje, ko je opomnila, da je epidemijo zelo težko premagati samo z omejitvenimi ukrepi. “Zato bomo zdržali še nekaj mesecev, medtem se bomo uspešno cepili in epidemija bo samo še spomin, kako smo preživeli te čase.”
Ja, dejstvo je, vse enkrat mine. Nič ni večno, sploh pa ne življenje. Ga je pa, navkljub pretresom, vredno živeti.
Med množico želja in voščil, ki si jih izrekamo v teh dneh, izstopa želja po zdravju in notranjem miru. Tudi sama že vrsto let poudarjam – če smo zdravi, imamo možnosti, da naredimo kaj za svojo srečo in srečo svojih bližnjih. Zdrav duh v zdravem telesu nikakor ne sme biti zgolj slogan športno aktivnih ljudi, temveč slogan, kateremu bi moral slediti sleherni posameznik.
Naj bo torej leto, ki prihaja, predvsem zdravo leto. Za vse ostalo bomo že poskrbeli, kajne?
Zapis je bil objavljen v 53. številki Dolenjskega lista, dne 30. 12. 2020