Bila sem še najstnica, ko sem z užitkom prepevala velike evrovizijske uspešnice – Waterloo, Hold me now, Hajde da ludujemo, Rock me baby in druge… Vsako leto sem z velikim zanimanjem spremljala vse slovenske (in občasno tuje) medije, ki so poročali o izboru za Pesem Evrovizije (Eurosongu), o tem, kako se slovenski predstavniki pripravljajo na ta veliki šov ter kako jim kažejo stavnice… Da o sami prireditvi, ki se je vsakič znova zavlekla pozno v noč, in sem jo spremljala od prve do zadnje minute,včasih pa tudi še v posnetku, ne govorim. Trepetala sem, ko so države sporočale točke, si tudi grizla nohte, ko je šlo za to, ali se bo Slovenija iz polfinalnega večera uvrstila v finale… Ničkolikokrat sem bila razočarana ali presenečena nad razpletom. A kljub temu zanimanje za Eurosong ni upadlo.
Moram pa priznati, da v vsem tem času nisem niti enkrat sama glasovala za katero od evrovizijskih predstavnic. Niti enkrat! Ne na slovenskem izboru ne kasneje na samem Eurosongu. Nisem čutila potrebe po tem. Zanimivo, cel šov mi je bil vedno bolj privlačen zaradi same glasbe, oblek, koreografij, spremljevalnega dogajanja, ne pa toliko z vidika tekmovanja samega. Zanimalo me je na primer, kakšen šov bodo na odru uprizorili predstavniki “eksotičnih držav”, ki so se Evroviziji pridružili pred kratkim… analizirala sem, kako se na medijske objave odziva javnost, kako svoje nastope in točkovni razplet komentirajo glasbeniki sami in podobno. Zadnjih nekaj let mednarodni izbor za Pesem Evrovizije spremljam le z enim očesom. Za večino zmagovalcev sploh ne vem, kdo so, ne znam odpeti niti delčka pesmi, ne poznam naslovov zmagovalnih skladb.
Letošnji izbor, ki se je odvijal v Rotterdamu, pa je bil nekaj posebnega iz več vidikov in sem ga zato tudi z zanimanjem spremljala. Ana Soklič, slovenska predstavnica, je izjemna vokalistka. A ni prišla v finale. V predizboru je končala na 13. Mestu, od stroke je dobila 36 točk, od občinstva le osem.
Tudi Irska, ki ima na Eurosongu že vrsto zmag, se v finale ni uvrstila. Pa sosednja Hrvaška prav tako ne. So pa se v finale uvrstili mnogi, ki si po mojem mnenju, vsaj glede kakovosti glasbe, tega niso zaslužili. No, dve državi, ki prispevata največ denarja v sam festival (Velika Britanija in Nemčija) sta po glasovanju ostali na dnu, Britanci celo brez ene same točke. In to, da so bili na repu lestvice, se je zgodilo že drugič zapored. Ampak saj vsi vemo – Evrosong je šov, in je politika. Tako in drugače. Namigovanja po forumih, da se Britancem ni izšlo zaradi Brexita, so le dokaz, da brez vmešavanja politike tudi na glasbenem področju očitno ne gre. Da o klasičnem medsosedskem dodeljevanju točk (Grčija – Ciper) ne govorim.
Kar pa me je letos res prijetno presenetilo, je to, da so na koncu glasovanja vrh zasedle pesmi, ki niso bile odpete v angleščini. Italijanski rokerji so slavili zmago in iz srca jim jo privoščim, četudi sama nisem rokerica po duši. Všeč so mi, ker sem ob njihovem nastopu začutila posebno strast in energijo, kar je, ob množici vseh svetlobnih in drugih učinkov na odru, mnogim izvajalcem in izvajalkam manjkalo. In še zaradi ene osebe sem nadvse vesela, da se je razpletlo tako, kot se je. Novinarka TV Slovenija, Barbara Vidmajer, ki je se je oglašala iz Rotterdama, je nadobudna Dolenjka, ki si je že kot majhna deklica želela nekoč začutiti Evrovizijo od blizu. S svojim dobrim delom, strastjo in predanostjo novinarskemu poklicu, se ji je želja izpolnila. Privoščim ji to doživetje tudi prihodnje leto, ko bodo vse evrovizijske poti vodile v Rim…
Zapis je bil objavljen v tiskani izdaji Dolenjskega lista, dne 27.5. 2021