“Rad bi bolj promoviral svoje podjetje. Predvsem me zanima, kako pridobiti več strank oziroma kako odgovoriti strankam na povpraševanje, jim poslati ponudbe…?” me je pred dnevi vprašal znanec, ki se ukvarja s storitveno dejavnostjo (fotografija) in si želi večje prepoznavnosti. Moram priznati, takšnih sporočil sem vesela, ker to pomeni, da nekdo, ki dela, pa potrebuje pomoč, nima težav s tem, da prosi zanjo oziroma si prizna, da ne zmore vsega sam.
Čas je denar, a šteje tudi prvi vtis. Včasih še bolj kot ugodna cena.
Kaj sem storila, glede na to, da si s svetovanjem služim kruh? Ne, nisem mu takoj poslala ponudbe, kjer bi mu napisala, koliko bi računala za svoje delo… Vzela sem si nekaj minut, si ogledala njegovo Facebook stran, preverila, če ima spletno stran, potem pa mu podelila nekaj brezplačnih nasvetov. Ali raje rečem temu – namigov. Kajti to, da ga usmerim na pot, je šele prvi korak k uspehu… brez njegove akcije, angažiranosti na različnih področjih pač ne bo šlo. In prav to, da mu privoščim uspeh in da sem mu v nekaj minutah z nekaj namigi in nasveti polepšala dan, je tudi meni prineslo neko mero zadovoljstva. Verjamem, da tudi zaslužek še pride. Zakaj?
Zato, ker pri svojem delovanju med drugim sledim preprostemu načelu – posel smo ljudje. Sploh v storitveni dejavnosti je še kako pomemben odnos, ki ga imamo z drugimi, ter naše razmišljanje in delovanje, ko z nekom prvič govorimo o poslu. Bomo takoj postavili ceno, ker zastonj pa že ne mislimo delati, ali pa bomo znali prisluhniti človeku? Že drži, da se izgubljenega časa ne da vrniti, toda to, kakšni smo do drugih, kakšen vtis pustimo, ko se nekdo k nam obrne po pomoč (in nekje v ozadju že obstaja želja po sodelovanju)… to šteje.
A nisem vedno tako razmišljala. Velikokrat sem se v svoji več kot petnajstletni medijski karieri “opekla” – bodisi zaradi naivnosti bodisi zaradi pretirane želje po takojšnjem zaslužku. Pozabila sem na tisto, kar je pri stvareh, ki jih počnemo, izrednega pomena – da v tem uživamo. Če imamo svoje delo radi in z njim pomagamo še komu, potem tudi uspeh ne izostane.
Znancu, ki me je kontaktiral preko Facebooka, sem tako dala vedeti, da mora nekaj spremeniti v svojem delovanju na družbenih omrežjih, če želi priti do večje prepoznavnosti. Namignila sem mu, kako to lahko stori. Seveda sam odloča, ali bo šel v akcijo ali ne… Hkrati pa sem mu posredovala svoj elektronski naslov in mu rekla, da v kolikor bo potreboval še kaj, naj mi raje piše na mail in bova videla, kaj se da storiti. Če se mi bo oglasil, pa bo to že priložnost, da mu ponudim sodelovanje, ki bo za oba pomenilo win – win situacijo tudi v obliki finančnih koristi. Zdaj pa boš moda pomislil(a): “Ja, kaj pa če se ti ne bo več oglasil?” Vem, obstaja tudi ta možnost. A verjamem, da se dobro vrača z dobrim. Zato se s tem, kako bo znanec ukrepal naprej, ne obremenjujem. Pomembno je, da sem pustila dober vtis, za kar pa nisem porabila preveč dragocenega časa. Nikoli se ne ve, kdaj bo nekdo drug potreboval kakšno od mojih storitev in bo ta znanec morda tisti, ki bo rekel lepo besedo zame – na podlagi osebne izkušnje, ko mu nisem že od samega začetka prodajala svojih storitev, temveč sem mu želela pomagati.
Priporočilo oziroma reklama od ust do ust je pa še vedno najboljša reklama, se strinjaš?
In še tole, za piko na i: še isti večer sem v inboxu moje e-pošte sabina.gosenca@gmail.com našla sporočilo, ki naznanja začetek novega sodelovanja (ne s tem znancem, ampak z eno drugo osebo), danes pa prejela novo povpraševanje po mojih storitvah. Kar daš, dobiš.
