Sabina Gosenca

Odnosi z javnostmi in marketing na družbenih omrežjih, vodenje prireditev, svetovanje in izobraževanje

  • O meni
  • Blog
  • Storitve
  • Reference
  • Galerija
  • Kontakt

Kar te ne ubije, te okrepi… Mar res?

22. 4. 2021 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

Še zdaj mi v ušesih na trenutke odmeva zavijanje siren rešilca, policije in gasilcev, ki so mimo naše hiše drveli na mesto prometne nesreče, v kateri so bili udeleženi mladi fantje, eden izmed njih znan slovenski nogometaš. Še zdaj živo občutim, kako mi je bilo, ko sva se z mlajšo, še ne dve leti staro hčerko, ki sem jo ravno tisti čas uspavala, stisnili druga k drugi, ko sva poslušali zvoke siren… kot da bi začutili, da se je zgodilo nekaj groznega. Potem, še preden se je večer prevesil v noč, sem izvedela, kdo je povzročil nesrečo. Mladi slovenski nogometaš, reprezentant z obetajočo kariero. Domačin, ki je vozil osebni avto prestižne znamke in vozil več kot prehitro.

Po spletu so v nekaj urah zaokrožile številne informacije, tudi ta, da sta dva mlada fanta huje poškodovana, da je vprašanje, če ne bosta fizičnih telesnih posledic čutila vse življenje, povzročitelj nesreče pa jo je odnesel brez poškodb. Da je v šoku in v skrbeh za hudo poškodovana prijatelja, je razumljivo. Zakaj je bilo treba iti tako daleč, da je krepko presegel dovoljeno hitrost na sicer precej ravninski cesti, pa je drugo vprašanje. Je šlo res za mladostno vihravost, tekmovalnost, preizkušanje meja? Kako bo odgovarjal za svoje dejanje? Ga bo izučilo? Mnenja v javnosti so deljena.

Prometna nesreča - VIR: PGD Črnomelj
Vir foto: PGD Črnomelj

V tem trenutku ne želim s pisanjem na nikogar kazati s prstom. Nisem bila priča dogodku in nočem niti pomisliti na to, kako hudo je zdaj bližnjim od ponesrečencev, ker še vedno trepetajo za prihodnost dveh huje poškodovanih fantov. Vem, v to sem prepričana, da tudi povzročitelj nesreče ni ravnodušen. Želim pa opozoriti na to, na kar mnogi v hitrem tempu življenja pozabljajo.

Cesta ni igrišče. Na to se opozarja že od malih nog. Ko sem bila še sama otrok, smo z vrstniki iz velikega blokovskega naselja ure in ure dnevno preživljali na asfaltiranih in travnatih površinah v neposredni bližini. Tudi cesta je bila ves čas blizu. V šolo sem hodila po eni najbolj prometnih ulic v Novem mestu. Vsak dan v eno smer 15 minut. Pa mi nikdar, tudi v prostem času ne, ko je bila v ospredju igra, ni padlo na kraj pameti, da bi preizkušala svoje sposobnosti ali se poskušala komu dokazati s hitrostjo – naj gre za vožnjo s kolesom, rolerji ali kasneje, ko sem že imela vozniški izpit, v avtu. Ja, da sem hitro hodila, ker se mi je mudilo, ali ker me je res zanimalo, kako hitro lahko pridem do centra mesta, to se je zgodilo. Tekmovala sem praktično sama s sabo oziroma z urinimi kazalci. Tudi adrenalin na rolerjih, ko sem se spustila v dolino, je bil vedno prisoten. Imela sem očitno srečo, da se glede na svoje številne športne aktivnosti in temperamenten značaj nisem poškodovala. Sploh ker nisem imela vedno ščitnikov na sebi. Neodgovorno, vem.

Danes, ko sem mama in se precej bolj zavedam pomena kakovostnega preživljanja prostega časa, zdravja in drugih vrednot, katerim sledim v življenju in ki jih želim približati tudi hčerkama, pa je skrb za varnost in izogibanje tveganjem za poškodbe še toliko večja. Da o občutku odgovornosti ter dejstvu, da sem hčerkama zgled, ne govorim. Nikjer, niti v lastnem domu, sicer ne moreš biti prepričan, da si popolnoma varen. So seveda nepredvidljive situacije, ki se lahko zgodijo komurkoli in kadarkoli. Toda…

Kot udeleženec v prometu pa nisi nikdar sam. In ni več prostora za igro.

Srčno upam, da bodo vsi vpleteni v to hudo prometno nesrečo, ki v Beli krajini in širšem slovenskem prostoru še vedno močno odmeva, dobili novo priložnost. Vsakdo si jo zasluži. Tudi mladi, vihravi fantje, ki so si tistega sobotnega večera izbrali popolnona napačen kraj za preizkušanje moči.

Zapis je objavljen v tiskani izdaji Dolenjskega lista, dne 22. aprila 2021

Kategorije: Blog

Podjetniška svoboda in moja odločitev zanjo

30. 3. 2021 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

Odpreti s.p. v teh korona časih ali ne? Biti raje na Zavodu za zaposlovanje oziroma delati kot “freelancer” ali pa se trdno oklepati zaposlitve, ki sicer nudi socialno varnost, a spravlja v slabo voljo in povzroča stres, nezadovoljstvo, morda celo mobbing?

Mnogi verjetno v teh časih raje stojijo na mestu, se oklepajo nečesa znanega, ustaljenega, “varnega” – čeprav, resnici na ljubo, v teh časih pa res vidimo, da praktično skoraj nobena služba na svetu ni več varna in samoumevna.

So pa tudi takšni, ki so za akcijo, ki verjamejo vase in so pripravljeni tudi tvegati. Takšni, ki bodo svojo ENERGIJO in FOKUS resnično usmerili tja, kjer vidijo PRILOŽNOST, kjer začutijo STRAST, MOTIVACIJO in ŽELJO PO USPEHU.

Kam sodite vi oziroma v katero kategorijo bi se uvrstili, če bi seveda o spremembah na karierni poti razmišljali, ne vem.

Zase pa priznam, da mi PODJETNIŠKA SVOBODA, četudi je polna zank in pasti, pomeni OGROMNO. V letih, preden sem postala mama, sem jo dodobra izkusila, v dobrem in slabem. Že zaradi narave dela sem bila med obveznosti razpeta od jutra do večera, pogosto sem ustvarjala v poznih nočnih urah in si zjutraj lahko privoščila malo daljši spanec, veliko je bilo tudi delovnih vikendov.

Z materinstvom se je seveda veliko stvari obrnilo na glavo, prioritete so se močno spremenile, način življenja tudi, a strast do pisanja, medijev, javnega nastopanja in športa je ostala.

V koronačasih, ko so mnogi ostali brez dela ali pa so (bili) postavljeni pred dejstvo, da morajo spremeniti svoje poslovanje in ga preseliti na splet, sem se tudi sama znašla PRED ODLOČITVIJO.

Stagnirati in se prepustiti malodušju? Ne, pri meni to ne pride v poštev. Narediti korak nazaj, si poiskati redno službo izven področja, ki mi je sicer blizu tako po znanju kot izkušnjah? Ne, tudi na to nekako ne morem pristati. S tem izgubim svoj lasten jaz.

Odločila sem se za dvoje – izkoristila sem priložnost za NOVO IZOBRAŽEVANJE (Strokovnjak za digitalni marketing – GEA College) ter začela znova intenzivno razmišljati in delovati v smeri VRNITVE NA PODJETNIŠKO SCENO.

Vse ima svoj smisel, namen, razlog. V naključja ne verjamem. Verjamem pa v to, da ZMOREM in ZNAM. In ni ga človeka, ki bi me – ne glede na razmere, v katerih smo – lahko prepričal v nasprotno. Tudi vsem vam, ki tole berete, privoščim USPEH in OSEBNO ZADOVOLJSTVO.

Vam pa ob tem polagam na srce…

Ste zanju pripravljeni sprejeti odločitve, ki komu ne bodo všeč, so pa pogoj za premik iz cone udobja in s tem tudi prvi korak na poti k novim zmagam?

Verjemi vase / Believe in yourself 
Podjetniška svoboda in moja odločitev zanjo

Kategorije: Blog

Vsak dan je lahko praznik

11. 3. 2021 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

Marec, tako čudovit mesec! Zelo sem se ga razveselila. Ker dnevi postajajo vse daljši in se narava prebuja, ker je to mesec, v katerem obeležujemo toliko “prazničnih” dni… Dan žena. Dan mučenikov. Gregorjevo, ki je meni še vedno ljubši od valentinovega. Materinski dan. Pa še kakšna obletnica, povezana z zasebnim življenjem, se najde… Veliko razlogov za slavje, razvajanje, za dobro voljo in širjenje pozitivne energije. Velikokrat rečem, da imamo prav vsak dan obilo priložnosti za srečo, zadovoljstvo, ponos, uspeh. Seveda, ob predpogoju, da smo zdravi. To je še vedno vredno največ in ni ga obdobja v življenju, ki bi spremenil to dejstvo. Se pa seveda spreminja naš pogled na to, kaj v življenju je največ vredno.

Marsikomu se je 8. marca 2021 zdelo največ vredno to, da so se v Jugovzhodni regiji in Posavju znova odprle terase gostinskih lokalov in restavracij. Zgodil se je Dan žena, ko v ospredju niso bile le ženske, temveč tudi vsi tisti, ki so si po dolgem času na terasi lokalov privoščili kavo, čaj, sok, pivo ali celo malico oziroma kosilo. Na družbenih omrežjih so se že od ranega jutra vrstili zapisi v stilu: “Dan žena, ki se bo v zgodovino zapisal z zlatimi črkami…” ali pa “Končno smo spet skupaj, pogrešali smo vas!” ter “ Dan, ko me je ati peljal na najboljšo kavico, ki sem jo spet spila iz prave skodelice, ne iz plastične “to-go”!”

8. marca 2021 pa se je zgodilo tudi to, da je bila naša regija dopoldne v središču pozornosti večine slovenskih medijev. Na srečo tokrat zaradi odprtja teras gostinskih lokalov in ne zaradi kakšne tragedije ali kriminalnega dejanja, ki običajno pritegne pozornost in ustvari naslovnice medijev. A v enem trenutku sem pomislila: “Kje pa so bili vsi ti novinarji in snemalci, ko smo bili mi v tistem delu Slovenije, kjer so vrtci in šole ostali zaprti, medtem ko so se drugod že veselili sproščanja korona ukrepov?” Začutila sem nelagodje, nemir.

Pa da ne bo nesporazuma… prav vsakomur privoščim dobre stvari in čim več lepih trenutkov. res iz srca privoščim zadovoljstvo vsem gostincem, ki so znova lahko zagnali svojo dejavnost in postregli svoje obiskovalce. Da bi le trajalo čim dlje in da bi to lahko znova počeli tudi v drugih slovenskih krajih! Privoščim užitke tudi vsem kofetkaricam, pivoljubcem in nasploh vsem, ki ste komaj čakali, da greste na teraso katerega od lokalov ali restavracij.

Sama pa sem ta mestni vrvež in navdušenje spremljala bolj “od daleč” – iz avtomobila, ko sem se peljala mimo, ali preko spleta, kjer sem zasledila nešteto fotografij in zapisov. Imela sem drugačne načrte in opravke, drugačne prioritete. Kavico sem spila doma oziroma v pisarni, v dobri družbi, sončno popoldne pa s hčerkama preživela v naravi in na igralih. Lepo sem se imela. To šteje. Če bi bili lokali odprti tudi po 20. uri, policijska ura pa bi bila odpravljena, bi si takrat lahko privoščila bolj umirjene trenutke – sama ali v dvoje.

Mi je žal, da se to ni zgodilo? Malo pa res. Čisto malo. Ker en delček mene pogreša take večere. A kot mama dveh majhnih navihanih deklic običajno zvečer kar padem v posteljo od utrujenosti, večkrat s katero od njiju v objemu tudi zaspim. Nekaterim to ni dano. Kaj je torej vredno več od tega, da si ljubljen, zdrav in spočit?

In če me vprašate, ali sem že šla na kavo na teraso v tem tednu, ko mi je to v regiji, kjer živim in delam, omogočeno? Ne, nisem. Vsaj ne do tega trenutka, ko tole pišem… Saj bodo še priložnosti. Kajti vsak dan je lahko praznik, če si takšnega naredimo. Če z njim osrečimo še koga, toliko bolje.

Zapis je bil objavljen v tiskani izdaji Dolenjskega lista, dne 11. marca 2021.

Kategorije: Blog

IGRA ŠTEVILK: Kdaj, če ne zdaj?

4. 2. 2021 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

Več kot 100 dni je že, odkar so vrtci in šole za večino zaprti. Več kot 100 dni, odkar se ne izvajajo športni programi za mlade in so telovadnice zaprte. Več kot 3500 znaša številka, zapisana v slovenski statistiki umrljivosti zaradi covida-19. In še vedno je ta hip več kot 1000 ljudi v Sloveniji hospitaliziranih zaradi te novodobne bolezni, ki nam je obrnila življenje na glavo in med ljudmi povzroča vse večji nemir, nezadovoljstvo, stres.

A ob vsem tem se mi zdi, da najbolj odmeva številka 14… “Naslednjih 14 dni bo ključnih” ali “Še 14 dni zdržimo, pa bo…” oziroma stalno poudarjanje v izjavah za javnost: “Malo še potrpimo.” No, teh 14 dni je že zdavnaj minilo, kmalu bomo lahko tej številki dodali ničlo. Žal je večina ne more dodati na računu, ker nima priložnosti za delo. In je zato potrpljenja vse manj, če sploh še kaj. Mnogim je že prekipelo, protesti se vrstijo po vsej Sloveniji, tudi v naši regiji smo jim priča.

Da gre za igro številk, je pred kratkim na novinarski konferenci, na kateri so med drugim govorili tudi o dvomih v zanesljivost hitrih antigenskih testov, dejala celo vodja strokovne skupine za covid-19 Bojana Beović. Ampak veste kaj, meni ta igra številk ni niti najmanj všeč. Raje se igram Človek ne jezi se ali Enko s starejšo hčerko, ter opazujem številke na kartah ali kocki… raje štejem, koliko kock uspe mlajša postaviti v stolp, preden se ta poruši. Veliko bolj všeč so mi tudi številke, koliko korakov sem prehodila v dnevu, ker to pomeni, da sem bila aktivna na svežem zraku, ali koliko nasmehov sem podarila ljudem okoli sebe, ker to kaže na mojo dobro voljo in optimizem. Na srečo me ta še ni zapustil, je pa, če slučajno kdaj gledam poročila (pa je to res redko!), njegova raven včasih na kritično nizki ravni.

Kot da to še ni dovolj, smo poleg številk vsakodnevno obremenjeni še z barvami, konkretno te dni z rdečo in črno. V naši mali deželi, ki je polna čudovitih naravnih zakladov in jo je v minulih dneh znova pobelil sneg, se očitno več ne gremo le delitve na leve, desne in sredinske, ampak tudi na rdeče in črne, morda kmalu na oranžne… Priznam, barva ognja mi je že od nekdaj všeč, tudi rojena sem v ognjenem znamenju. Zato si toliko bolj želim, da bi bila vsa Slovenija čim prej oranžna, ker bi to pomenilo sproščanje ukrepov, ponoven zagon marsikatere gospodarske panoge in več živahnosti na ulicah, v parkih, knjižnicah in galerijah… Imam pa sama najraje modro in zeleno… Ker sta to barvi, ki ju je največ v naravi, v kateri se sproščam, in ker sta to barvi oči mojih najdražjih. Ko se zazrem vanje, začutim nesebično in brezmejno ljubezen, toplino, iskrenost in pozitivno energijo. In to šteje.

In če vas na koncu vprašam: “Katera je pa vaša srečna številka ali najljubša barva?” Mi boste odvrnili v trenutku ali boste potrebovali čas za razmislek? Veste kaj, prav vseeno mi je. Pomembno je, da je vam ljuba, da vam prinaša radost in v vas vzbuja pozitivna čustva. Ker kdaj, če ne zdaj, bomo v ospredje, če ne kar na prvo mesto, navkljub vsemu, kar govorijo številke in katere barve so na korona zemljevidu Slovenije, postavili sebe in svoje srce?

Saj veste, kako pravi misel enega od velikanov ruske književnosti: “Življenje niso dnevi, ki so minili, temveč dnevi, ki smo si jih zapomnili.” Ni jih treba šteti, niti ne označevati z barvami na zemljevidu. Pomembno je, da jih, ne glede na to, kje in s kom smo, cenimo. In se ob tem, ko se jih spominjamo, počutimo dobro.

Zapis je objavljen v Dolenjskem listu, št. 5 – 2021, dne 4. februarja 2021.

http://www.dolenjskilist.si

Kategorije: Blog

Vse enkrat mine

31. 12. 2020 napisala Sabina Gosenca Leave a Comment

Če bi mi kdo lani tak čas rekel, da bo leto 2020 njegovo najboljše, ker je prepričan o sebi in svojih sanjah, bi mu verjela. Ker sem po naravi večna optimistka in ker se mi zdi izjemno pomembno, da dajemo v življenju prednost pozitivnim mislim in občutkom ter da ljudem dopuščamo, da so, kar so. Ali drugače povedano, pa naj se sliši še tako klišejsko, da živimo in pustimo živeti.

Če bi mi kdo lani tak čas dejal, da se poslavlja od leta z grenkim priokusom in da slabše kot je, že ne more biti, pa bi zmajevala z glavo, saj sem človek, ki verjame v dobro. A zdaj, ko se leto 2020, za katerega vsi dobro vemo, kaj ga je najbolj zaznamovalo, poslavlja, se tudi sama veselim, da ga bo kmalu konec.

Občutka, da je en del božično – novoletnih praznikov že za nami, pravzaprav nimam. Tudi zato, ker ne morem preživljati večerov s prijatelji na praznično okrašenih ulicah, ker si ne morem privoščiti rum punča na Adventu v meni ljubem Zagrebu ali pohajkovanja z mojima hčerkama v svetlikajočem se Zavinku. Izjema so trenutki, ko počasi, a zanesljivo praznim dobro založene škatle piškotov in si oblizujem prste zaradi številnih dobrot, s katerimi doma te dni razvajamo naše brbončice. Hvaležna sem za to. Mnogi seveda te sreče nimajo. Mnogi so lačni, premraženi, neprimerno oblečeni in obuti za ta letni čas, brez strehe nad glavo ali v neustrezno urejenih stanovanjih… veliko je osamljenih, zaskrbljenih ljudi, ki tudi v novi letnici na koledarju ne vidijo nič dobrega. Da o bolnih sploh ne govorim. Hudo mi je za vsakogar, ki ne more občutiti čarobnosti decembra.

Pred dnevi se je poslovil velikan slovenske glasbe, Mojmir Sepe, nekaj dni pred njim je slovenska glasba izgubila tudi Tadeja Hrušovarja iz legendarne skupine Pepel in kri. Med iskrenimi ljudmi in Dan ljubezni sta popevki, ki ju niti zob časa ne izbriše iz seznama najbolj prepoznavnih slovenskih popevk. V letu 2020 smo se med drugim poslovili tudi od dolgoletnega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije Janeza Kocjančiča, maratonke Helene Žigon, glasbenika Janeza Zmazka Žana, izumitelja Petra Florjančiča in politika Janeza Stanovnika. Slovenija pa je izgubila še mnogo mnogo drugih ljudi, tudi zaradi korona virusa. Virusa, s katerim se bomo morali naučiti živeti, vsak dan znova. Virusa, ki zagotovo s cepivom, ki je prispelo pred nekaj dnevi, in so ga nekateri državljani že prejeli, ne bo povsem izginil. Ga bomo pa lažje obvladali. Srčno upam, da bo res tako, kot je pred dnevi za STA dejala infektologinja Bojana Beović, tudi vodja svetovalne skupine za covid-19 pri Ministrstvu za zdravje, ko je opomnila, da je epidemijo zelo težko premagati samo z omejitvenimi ukrepi. “Zato bomo zdržali še nekaj mesecev, medtem se bomo uspešno cepili in epidemija bo samo še spomin, kako smo preživeli te čase.”

Ja, dejstvo je, vse enkrat mine. Nič ni večno, sploh pa ne življenje. Ga je pa, navkljub pretresom, vredno živeti.

Med množico želja in voščil, ki si jih izrekamo v teh dneh, izstopa želja po zdravju in notranjem miru. Tudi sama že vrsto let poudarjam – če smo zdravi, imamo možnosti, da naredimo kaj za svojo srečo in srečo svojih bližnjih. Zdrav duh v zdravem telesu nikakor ne sme biti zgolj slogan športno aktivnih ljudi, temveč slogan, kateremu bi moral slediti sleherni posameznik.

Naj bo torej leto, ki prihaja, predvsem zdravo leto. Za vse ostalo bomo že poskrbeli, kajne?

Zapis je bil objavljen v 53. številki Dolenjskega lista, dne 30. 12. 2020

Kategorije: Blog

  • « Previous Page
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • …
  • 13
  • Naslednja stran »

Kontakt

GSM: 031 349 180
E-MAIL: sabina@sabinagosenca.com
SKYPE: sabydaisy

Najnovejši prispevki

  • Dobrodošla, pomlad!
  • Imejmo se radi!
  • Vem, da zmorem. Vi tudi!
  • Odgovornost: Jo znate prevzeti?
  • Zmagal je rock, strast in energija

Te zanima kaj posebnega?

SABINA GOSENCA

GSM: 031 349 180
E-MAIL: sabina@sabinagosenca.com

Politika varovanja podatkov

Kontaktiraj me

    *obvezna polja




    Poveživa se na družbenih omrežjih

    Facebook Twitter Instagram LinkedIn

    Sabina Gosenca © 2023 Vse pravice pridržane.

    To spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje. Se strinjamNastavitveVeč o piškotkih
    Privacy & Cookies Policy

    Privacy Overview

    This website uses cookies to improve your experience while you navigate through the website. Out of these, the cookies that are categorized as necessary are stored on your browser as they are essential for the working of basic functionalities of the website. We also use third-party cookies that help us analyze and understand how you use this website. These cookies will be stored in your browser only with your consent. You also have the option to opt-out of these cookies. But opting out of some of these cookies may affect your browsing experience.
    Necessary
    Vedno omogočeno
    Necessary cookies are absolutely essential for the website to function properly. This category only includes cookies that ensures basic functionalities and security features of the website. These cookies do not store any personal information.
    Non-necessary
    SAVE & ACCEPT