Včasih je treba pasti na dno, da se zaveš, kako minljivo je življenje. In sama sem v soboto resnično začutila, kako trd je lahko pristanek na tleh. Udarec v glavo, ki je posledica izčrpanosti organizma in domnevam, da tudi zastrupitve z alkoholom, bi se lahko končal tragično. Na srečo sem dobila le nekaj šivov po glavi in sem te dni na prisilnem počitku. A bolj kot to, kako me je prestrašil celoten sobotni dan, je pomembno to, kako se bo ta lekcija odrazila v prihodnosti. Nikoli več ne bo, kot je bilo... sliši se zguljena fraza, a mislim, da se bo zdaj, ko mineva 5 let odkar so mi postavili diagnozo maligni melanom (na srečo je vse o.k. v zvezi s tem), res s to novo izkušnjo marsikaj spremenilo. Drugačen bo moj odnos do nekaterih področij, do nekaterih ljudi... no, verjetno ne bodo oni drugačni... jaz bom tista, ki bom s tem, ko bom resnično sebe postavila na prvo mesto, sprožila spremembe. Enim to gotovo ne bo všeč, a briga me... Dovolj sem prestala, dovolj je bilo razdajanja za druge, dovolj je bilo dokazovanja, kaj zmorem in kako to zmorem doseči.

Verjamem, da bom čez 14 dni, ko bo za mano nekaj dni "prisilnega počitka" in še dopust, kot prerojena. Sicer pa, saj se boste lahko prepričali sami.

Če sem bila vrsto let znana po tem,da raje ustvarjam ponoči in da nikakor nisem jutranji tip človeka, sem se danes prepričala, da temu le ni tako. Jutranji program na radiu in delovne obveznosti, povezane z njim, so prav super, saj ni zvonjenja telefonov, ni težav z iskanjem parkirišča in ni drugih motečih dejavnikov, ki povzročajo stres in nemir. Le redko vstanem tako zgodaj, kot sem danes (ob 5.00, ko je bila zunaj še tema, je zvonila telefonska budilka!), a priznam, da sem v dveh urah naredila precej več kot včasih v celem dopoldnevu. Seveda ni šlo brez jutranje kavice in brskanja po internetu, ampak začeti dan zgodaj je včasih res bolje kot pa poležavati in poskušati nadoknaditi zamujeno tekom dneva ali celo zvečer.

Sicer pa smo imeli v zadnjih dneh precej visoke temperature za ta čas, podaljšani vikend zaradi praznikov pa mi je tudi zelo prav prišel za počitek in sprostitev. Kaj me čaka v teh dneh? Poleg vsakdanjih radijskih obveznosti in pisanja člankov za Žurnal, so tu seveda še treningi z Daisy girls, včeraj in v soboto sta bili v Novem mestu tudi košarkarski tekmi (Krki gre odlično!), danes pa bom preživela večer v družbi nekoga, ki nosi v sebi nekaj več. Nekaj, kar privlači, a hkrati včasih tudi odbija. Nedokončane zgodbe so očitno moja življenjska usoda...

Težko je delati in napredovati, če imaš okrog sebe "polovičarje". A še težje bi bilo, če ne bi bilo močne volje, vztrajnosti in odločnosti, da sledimo zastavljenim ciljem. V zadnjem času večkrat občutim, da biti medijska osebnost ni lahko, hkrati pa, da mnogi dela v medijih sploh ne poznajo. Sama pa se vse bolj zavedam, kako pomembno je včasih ugasniti telefon, se umakniti v osamo, preživeti trenutke sam s sabo. Ja, včeraj sem si jih privoščila. Imela sem dopust, pa sem šla v savno v Dolenjske Toplice. Prav sem storila, ni dvoma. Večkrat bi si morala privoščit kaj takega. Sprostitev, počitek, trenutki le zame. Kajti... četudi mi je ples v veliko veselje, vse bolj spoznavam, da Daisy girls že dolgo niso več le hobi, pač pa nekaj, kar zahteva veliko predanost, delo, odgovornost, tudi vzgojne ukrepe. In v službi, vsaj če gledam na svojo uredniško vlogo na Radiu 1, ni nič drugače.  Zahteve so vse večje, pritiski vse hujši. Plača pa ostaja enaka. :(

Mladina te dni uživa v jesenskih, tako imenovanih "krompirjevih" počitnicah. Oktober se poslavlja. Prihaja november... mesec, v katerem si bom privoščila tudi nekaj dni dopusta.... daleč stran. Potrebujem to, da se umaknem in odklopim vsaj za nekaj dni. Do takrat pa... No, najprej nekaj plesnih utrinkov na slikcah, kmalu pa spet kakšen nov zapis.